Javorovica (549 m)

Ja, sobota je bila lepa. :)
Vendar smo v soboto delali in nam to ni čist nič pomagalo k boljšemu počutju in maksimalnemu izkoristku dneva.
Ampak kaj češ... Imamo kar imamo in treba je izkoristit, kar nam je dano, sva si rekla v nedeljo navsezgodaj, nato pa jo navkljub slabim vremenskim obetom mahnila na Javorovico, na "fruštek".

Javorovica je sicer ena dokaj majhna vas v šentjernejski občini, katero pa večina vas verjetno pozna po malo manj prijetnem dogodku, ki se je zgodil že davno nazaj - 16. marca 1944 je na tistem mestu padlo 124 borcev Cankarjevega bataljona, ki so nič hudega sluteč mirno spali in sanjali mirne sanje...
Naj počivajo v miru in večna luč naj jim sveti.

Ampak kar je bilo, je bilo in treba je stremeti naprej, v boljši in lepši svet.

S to mislijo v glavi sva se začela vzpenjati skozi gozd in nič naju ni motilo... ne občasne kaplje, ki so najavljale popoldanske nevihte, ne blato, ki sva ga preskakovala sem ter tja, ne veter, ki je bril okoli ušes in nosu.
Bilo je lepo, tiho in mirno.

Ko sva prišla na Javorovico, je še večinoma vse še spalo; še psi niso lajali in izza odprtega okna naju je pozdravil samo en od domačinov, ki je še malo  pred tem nekam odsotno zrl v še čisto sveže jutro, ki se je komaj dobro začelo.

Nadaljevala sva naprej, proti spominski kapelici, proti spomeniku.
Ta del poti naju je kar pošteno prepihalo, vendar vseeno ni bilo pretirane sile; bila sva letnemu času primerno oblečena in to ponavadi zadostuje.
Tudi tokrat je.

Na cilju sva potem zakurila manjši ogenj (suha drva sva tokrat pritovorila v nahrbtniku) nato pa na njemu pripravila zajtrk pod nebom, ki sva ga prav z veseljem snedla.

Bilo je prav lepo dopoldne, sprehod mimo samostana Pleterje in po delu na novo markirane pleterske poti pa je izkušnjo še dodatno začinil in jo zapisal v tisti del možganske skorje, ki hrani najlepše življenjske spomine.

Vtisi: NEPRIČAKOVANE POTI PO DOMAČIH LOGIH.

Nočni Blegoš (1.563 m)

Letos je nočni pohod sicer prišel že malce prej kot ponavadi, ampak nič ne de...

Napovedana je bila polna luna, jasno vreme in zmerne temperature; kaj češ lepšega?

In res je bilo.

Vesna me je pobrala takoj po službi, tako da sem se v pohodniška oblačila preoblekel kar v avtu.

Zakaj?

Zato, ker sem skozi službena vrata odšel ob 17:35, ob 19:00 pa sva morala biti že v Poljanah pri prijatelju pri katerem sva nato naslednji dan tudi prespala.

In res... na cilj sva prišla deset minut pred zborom, tako da sva imela čas samo še za natočit vodo v meh in pobrati opremo iz avta.

Zbralo se nas je cca 20 ljudi, od tega je bilo kar nekaj obrazov, ki sem jih spoznal lani, tako da je vse skupaj zgledalo že kar lepo domače.

Vzpon na Blegoš je sicer nato iz izhodišča "pri vodnjaku" trajal kar dobro uro, kajti steza je bila poledenela in spolzka, tla pa zmrzjena in polna nevarnih jam, nekje od polovice naprej pa zasnežena in pa... ja, še vedno  spolzka zaradi zmrzali. :)

Kakor koli že, na vrhu nas je pričakala mila jasnina, tako da smo videli celo Triglav, ki se je v luninem siju bleščal kot grad na vodi, veter pa se je na koncu tudi čisto umiril.

Po nekaj minutnem postanku na vrhu smo se potem vseeno raje odpravili z vrha v bližnjo kočo, kjer smo nato prerajali pozno v noč.

Na koncu lahko rečem, da se Blegoš tudi tokrat ni izneveril in da je bil pohod ena lepših izkušenj letošnjega pohajkavanja. Tako da... nasvidenje ob letu torej. :)

Pri bunkerju.

Iz smučišča... Na Gospodično, kam pa drugam... :)

Nedelja je bila tako lepa, da je še tiste najbolj zapečkarske privabila na plano.
Sonce je sijalo, pod nogami je škripal novozapadli sneg, v daljavi se je še tista zadnja megla umikala čudovitemu dnevu.
In kako naj potem človek obstane med štirimi stenami, ki ne znajo drugega, kot pa greti? :)
Hmm...

No kakorkoli že, po kosilu sva se počasi pač spokala tudi midva. :)
Direkt čez vrata.
Ven.
V sneg.
Na mraz? :/
Na mraz!

Važno, da je lepo pa tudi če nam rit zmrzne! :)

S to mislijo sva se odpravila proti Gabrju, kjer je bilo na bližnjem smučišču že vse pripravljeno na nova dva para nog, ki sta se odločila, da že po zgaženi poti osvojita "vrh" pred sabo.
In sva tudi ga!

Navkljub pozni uri, sva se zapodila v breg, jaz z derezami, Vesna s palicami.
Uporabo omenjene opreme in delitev le-te nisva opravila z nekim posebnim razlogom, ampak zato, ker sva ostalo pač preprosto pozabila doma.  :)
Rezultat tega je bil, da sva za vsake tri opravljene korake naprej, opravila še enega nazaj...
Spodrsavanje in te zadeve, saj veste...

Ampak, na koncu...
Ja na koncu je bilo pa počasi vsega konec.
Dan se je prevešal v večer, cesta se je spet začela spreminjati v ledeno ploskev, midva pa sva brez žganice v trebuhu čez tri ure ponovno na toplem hvaležno občudovala štiri stene najinega doma, ki so naju še pozno v noč branile pred skoraj sibirskim mrazom.

Na smučišču.

Sredi Gorjancev.

Na razgledni ploščadi pred planinskim domom Gospodična.

Vtisi: LJUBO DOMA, KDOR GA IMA.

Planinski dom pri Gospodični (822 m)

Nič nas ne ustavi - ne kilavo vreme, ne blato, ne zgodnja ura.

Ko se gre, se pač gre.

Ko smo nekaj pred osmo zjutraj parkirali v Gabrju, smo si bili takoj na jasnem: čeprav smo mislili kako super duper zgodnji smo, je bilo na izhodišču parkiranih že najmanj dvajset avtomobilov...

Jeb... ga!

Pač nimamo vsi probleme z nespečnostjo... :)

Kakokoli že, dan je bil še mlad in treba se je bilo odpraviti.

"Prvenstveno pot", ki sva jo z Jamesom vžgala dober mesec nazaj, smo tokrat zaobšli; vseeno nas to ni rešilo pred odkritjem nove steze, tako da smo čez dober kilometer že zmedeno iskali markacije po drevesih, ki jih seveda tam, kjer smo mi hodili, še nikdar ni bilo...

Na srečo nas je dohitel lokalni planinec in nam razblinil kvazi dvome, da smo pa morda zašli...

Kje pa!

Mi?!

Zašli?!

Ma kaki, lepo vas prosim...

Kje pa piše, da je treba vedno po markacijah v neznano?

Sej če so markacije v bistvu sploh ni "neznano"...

No, da se ne bom zdaj čisto zafilozofiral: čez dobrih dvesto metrov smo zopet naleteli na tako željeno markirano blatno pot.

Ne vem, če sem že povedal, vendar pot... Ja, pot je bila pa vse drugo kot pot.

Bila je neka blatna, zdrizasta drsalnica, ki je iz nas naredila trop po otroško nasmejanih prašičev, ki so končno lahko spet ušli na plano, v naravo.

Po enournem sprehodu smo pred izvirom Gospodična naredili še kratek fotoshooting, nato pa se rahlo dehidrirani zapodili do čaja in aperitiva - danes smo poizkusili maline ter hruške, namočene v neki čudni pekoči vodi... :)

Mnjam! :)

No, tiste pol ure posedanja je minilo kot bi mignil in treba se je bilo odpraviti počasi nazaj, v dolino. Ker so bila tla spolzka, zaradi govorjenja pa koncentracija vsepovsod drugje kot pa na tleh, se je naše pohodnice narava dotaknila na prav posebno mesto... na rit. :)

Ni bilo sile...

Rit je še zmer cela, in tudi zemlji ni nič... :)

Za konec smo z Jamesom skupinico peljala še na ogled sončne elektrarne, pred tem pokazala še pit-stop, na koncu pa zaključila današnji voden ogled z razgledom na prekrasen napajalnik in slap, ki se na vsake toliko časa pojavi nam v čast in veselje... :)

Dobrodošli doma. 

Jutro pred nami.

Z gospodično pred Gospodično.

39. BMW BERLIN - MARATHON

Pa jo imamo tudi v naši sredi... čisto taparavo maratonko. :)

30. septembra 2012 se je v nemškem glavnem mestu odvila tekaška prireditev, ki pritegne v to, pravijo da zelo lepo mesto, množico tekmovalcev iz celega sveta.
In med temi 40.000 tekači, ki so se podali na to tekmo, je bila tudi ekipa FIT-KLUBA iz Novega mesta, katerega članica je tudi mlada gospodična na spodnji sliki. :)

Na cilj je pritekla s časom 04:02:01, to pa je čas, ki jo je na 42-kilometrski preizkušnji, med ženskami pripeljal na 2281. mesto.
Čestitke, draga moja pa še tako naprej. :)

Vesna Kralj, F4478, Berlin, D.

Napad na Lastovo... drugič

Jesen je... čas kostanja, gob in dobrega, sladkega mošta.

Ja, jesen zna biti prav lepa in okusna, če je pa še sončna, je pa sploh super.

No, kakorkoli že, upajmo, da bo letošnja tudi taka...

Ker je pa fajn, da se človek, še preden dokončno odvrže vse štiri od sebe, primerno poslovi tudi od sončnega, toplega poletja, se je tudi letos standardna ekipa odpravila na tradicionalno jadranje okoli in do otokov Jadrana.

Na pot smo se zaradi časovne stiske odpravili že v zgodnjih jutranjih urah, kar pa vseeno ni zadostovalo, da bi na cilj prišli v načrtovanem času:

po enourni drami v enem izmed hrvaških tunelov, kjer je "morski brat" ostal brez goriva, smo nekje okoli dvanajste ure vendarle nekako živi in zdravi prispeli na izhodišče letošnjega napada na otok Lastovo.

Naj takoj povem, da se je ta načrt žal izjalovil; nekje ob desetih zvečer smo zaradi precej razburkanega morja, slabe osvetlitve barke in časovne komponente, spremenili kurz. 

Zavili smo v smeri otoka Vis in tam po dokaj burni, nekaj urni vožnji tudi pristali.

Zdravi?

Več ali manj... :)

Kakorkoli že, čas prvo-dnevnega plutja smo si s tem nenačrtovanim manevrom skrajšali iz deset na vsega šest ur; ta poteza nam je kasneje prihranila ogromno energije, ki je bila zaradi ekscesov hrane in pijače v naslednjih dneh še kako dobrodošla... 

Ja, težko je življenje nas piratov... :)

V naslednjih dneh smo nato v dokaj lepem vremenu obiskali še Hvar ter Šolto; slednja nam je nato služila tudi kot izhodišče za povratek v Split.

Kopanja v bolj ali manj skritih zalivih zaradi tehničnih težav letos sicer ni bilo kaj veliko (okvara na sidru, okvara na thrusterju, okvara na lučeh...), se je pa vseeno z malo kompromisov dalo prav prijetno skopati na mestnih plažah; voda je imela nekje 24 stopinj Celzija...

Kaj naj porečem za na konec?

Vsak je našel nekaj za sebe:

nekateri toplo vodo in plavanje, nekateri zrak in veter v laseh, drugi spet hrano in pijačo ter zgodovinske znamenitosti.

Našli nismo edino Lastova, kar pa ne pomeni, da ga mogoče ne osvojimo naslednje leto.

Saj veste, v tretje gre rado... :)

Soborci na poti proti Braču.

Hrvaški tuneli - close edition by Tomy Skyblue.

Proti Lastovu.

Ko vreme še ne kaže zobe...

Mesto Vis v jutranjih urah, HR.

Proti Hvaru.

Mesto Hvar s trdnjavo v ozadju.

Bratovščina Lady Valde.

Pink Panther.

Jadrnica na regati.

Nova marina v Maslinici na Šolti.

Proti domu.

Nasvidenje v naslednji vojni.  ;)

T.S..

Trdinov vrh (1178 m)

Za spremembo sem tokrat ostal na naših koncih; z Jamesom sva jo mahnila na "hišno" goro.

Pot na Trdinov vrh sva začela iz vasi Gabrje; ta smer je bila sicer za mene prvenstvena.

Pot je bila lepo speljana, vendar sva vseeno na parkirišču spregledala smerokaz, ki je vodil proti najinemu cilju ter tako ustaljeno pot nekako obšla... :)

S pomočjo domačina sva se sicer nato kmalu prebila nazaj na markirano pot, sproti pa si nenadejano ogledala še vas Jugorje... Pot naju je nato zložno peljala proti dolenjskemu očaku, ki pa se je na današnje nedeljsko dopoldne kopal v megli.

Ampak nič ne de.

V slogi je bila moč, v ruzakih medička, ob poti pa polno gob, tako da je bil pohod prav prijeten in nič kaj naporen.

Na vrhu sva še na hitro pomalicala, se na poti navzdol še odžejala pri Domu na Gospodični, nato pa ob enih popoldne srečno prispela domov.

Vtisi: NA KONCU VEDNO POSIJE SONCE.

Tolmin in Kobarid

Po enajstdnevnem namakanju v dokaj toplem, predvsem pa izredno čistem morju, sva jo mahnila nazaj proti Sloveniji.

15.-18. avgusta je v Tolminu potekal že drugi festival rocka - Punk rock holiday klicoči se... To je festival, kot že ime pove, punka in... punka. :)

Leto so ga za moje pojme najbolj zažural Coffin Katz, Anti-Flag, The toy dolls, Good riddance in naše gore list - Happy ol'McWeasel.

Definitivno ponovljivo.

The toy dolls, PRH 1,2, Tolmin, SI

Ker pa je festival potekal šele od treh popoldne dalje, sva proste dopoldneve in del popoldneva namenjala za kolovratenje po lepi nam deželi. 

En dan peš, drugi dan s kolesom.

Žal kaj veliko nisva bila sposobna hoditi ali pa kolesariti, kajti festival je žal tudi jemal svoj davek... Biti stalno na nogah od 15:00 pa do 01:00 pač ni mačji kašelj in noge znajo pač potem čez dan malo zahinaviti...

Vendar naju to vseeno ni zaustavilo, da se v četrtek ne bi s kolesom prvo odpravila do Tolminskih korit potem pa se še vzpela iz Tolmina na Javorco, kjer stoji spominska cerkev iz 1. svetovne vojne. Za nazaj naju je sicer malo pral dež, vendar je bilo pa zato čez dva dni toliko bolje.

Nekje v Tolminskih koritih, SI.

Cerkev sv. Duha na Javorci, SI.

Po vmesnem enodnevnem počitku sva se odpravila proti Kobaridu. Čez Napoleonov most (tu me je pot sicer že vodila pred leti, ko sem vandral po E7), sva se odpravila proti slikovitem slapu Kozjak, nato pa čez Sočo, direkt v Sočo. :)
Vesna se je odločila, da ne zapusti teh krajev ne da bi se enkrat potopila vanjo, tako da sva nekaj čez dvanajsto doživela tudi to. Skok oz. raje pazljivo počasen  sestop v ledeno mrzlo Sočo, se je v trenutku sprevrgel v vratolomen izstop iz nje. :) In to dvakrat, hehehe...
Vseeno vsa čast Vesninem pogumu, kajti pri +37 stpinjah Celzija, kolikor je bilo v ozračju tisti dan, je 15 stopinjska Soča pravi šok za pregreto telo.
Kakorkoli že, reševalna služba Skyblue co. je bila stalno v pripravljenosti, da zmoli Očenaš... :)

Po polurnem počitku sva se vzpela po izredno strmi poti do Tonvcovega gradu, nato pa po bližnjem hribovju do italjanske kostnice nad Kobaridom, kjer sva naredila drugi postanek.
Pot sva zaključila v Kobariškem muzeju, nato pa se odpravila nazaj v Tolmin, kjer naju je že pričakoval večer ska-punka, začinjenega s hladnimi špricarji in toplim vanilijevim pecivom.

Napoleonov most, Kobarid, SI.

Soča iz Napoleonovega mostu pri Kobaridu, SI.

Soča malo pobliže.

Tonovcov grad nad Kobaridom, SI.

Italijanska kostnica nad Kobaridom, SI.

Tako. Kaj naj rečem za konec?

Poletje je bilo kar naporno, predvsem pa lepo. Žal se sproti nisem kaj dosti oglašal, ker preprosto ni bilo časa, ampak upam da ne zamerite.

V naslednjih tednih bo spet pestro.

Bliža se trgatev in z njo povezane aktivnosti.

Letos zopet kupim rumeni muškat, ki upam da bo na koncu postalo dobro posladko vino čudovite arome in izrednega okusa... Njami. :)

No kakorkoli že, v soboto Vesno čaka blejski triatlon, mene pa spremljanje le-tega.

Vreme pravijo, da bo super, tako da tudi vam priporočam, da se odpravite na sonce, dokler še je.

Upam, da zdrži vsaj še do konca meseca, ko se zopet odpravimo na Jadran; tokrat na jadrnico.

Ahoj, pirate! :)

Čau.

Vtisi: BREZ MUJE SE ŠE ČEVELJ NE OBUJE.

Makarska riviera

Ojjojoj...
Sploh ne morem verjeti, koliko časa je že minilo od zadnje objave...
Cel mesec pa še malo...
Ja, nimaš kaj... Poletje je zato, da nismo doma in temu vodilu sta sledila tudi pričujoča popotnika in vandrovca.

Kam torej?
Kam jo torej mahniti, da bo senca, da bo prostor za šotor in kuhinjski kotiček?
Priznam, bila je težka... Avgusta so praviloma vsi kampi zasedeni, vsaj parcele z elektriko, t.j... Ampak nič ne de...
Našel sem prav lušnega - Kamp Baško Polje na Makarski rivijeri. Imel je prav vse, kar imajo veliki: trgovino s kruhom in kamp elektriko, kjer je stalno varovalko ven metalo zaradi preobremenitve... :)
Ni bilo panike; Sport Billy torba je rešila vse, kar se je rešiti pustilo.
Kamp je sicer sila zanimiv kot eno izmed izhodišč za vstop v nacionalni park Biokovo; del gorovja je tudi drugi največji vrh na Hrvaškem, ki ga pa žal zaradi pomanjkljive opreme nisva osvojila.
Definitivno ima zaradi Biokova Makarska riviera velik plus pri pohodnikih in gornikih.

Sicer pa velja omeniti tudi to, da kamp ni primeren za kolesarje in tudi tekači bodo imeli težave z držanjem enakomernega ritma zaradi precejšnje gužve na dokaj ozki obmorski peš promenadi - pot je polna stopnic in nenaravnih ovir, sama pot pa se sicer razteza kilometre daleč in povezuje Baško Vodo z Makarsko.
kakorkoli že, za tovrstno rekreacijo, je treba optimum iskati pač drugje...

Biokovo, HR.

Vtisi: ENI GREDO NA MURJE, ENI PA NA MURJE... :)

Stol (2236 m)

Zazvonilo je.

Bežen pogled na uro niti ni bil potreben, ker sem prav dobro vedel, da je še preklemano zgodaj.

Ampak kaj češ.

Če hočeva priti ob 6-ih na izhodišče današnjega vzpona, bo pač treba vstati.

In sva se.

Bilo je sredi noči, ura je kazala 3:50.

Preden sva se sicer uredila, pripravila pijačo in sendvičke, je bila ura že par minut čez peto zjutraj.

Čez slabi dve uri pa sva se še v zelo prijetnem jutranjem hladu, izpred Valvasorjevega doma pod Stolom, odpravila na najvišji vrh Karavank.

Vzpon je bil prijeten in navkljub večernemu ogledu dela otvoritev olimpijskih iger, sva bila čila in spočita.

Kako ne, saj je bil dan prijeten in svež - idealna kombinacija za super dogodivščino.

Na Stol sva se odpravila po Žirovniški poti, ki je za razliko od Zabreške, ki sva jo uporabila za sestop, veliko bolj razgledna pa tudi strmejša, kar se pri vzponu praviloma izkaže za veliko prednost, pri sestopanju pa za precejšen problem (še posebej kadar je pot zaradi dežja ali snega spolzka ali poledenela).

Kakorkoli že, ker sva na Stol krenila v zgodnjih jutranjih urah, sva se tudi izognila vročini in pripeki, predvsem pa popoldanskim obetom, ki so napovedovali plohe ali nevihte.

Pred sestopom sva se še na kratko okrepčala pri Prešernovi koči na Stolu, nato pa svo jo po Zabreški poti pičila na izhodišče - k Valvasorjevem domu pod Stolom, kjer sva v družbi ričeta, Cockte in Radlerja, samo še mirno opazovala, kako se vrh Stola počasi ovija v oblake.

Za konec dne sva jo pičila še na sladoled in enourni ogled jezera na Bledu, nato pa kmalu zatem proti domu, na Dolenjsko.

 Vtisi: LEPO, PRIJETNO IN PRECEJ "NEVROČE". ;)

Pod Malim Stolom.

V zavetju bližnjih skal.

Sedeč na Stolu.

Begunjščica (2060 m)

Na prvi dvatisočak letos sva se odpravila kar iz Ljubelja.
Pot čez Zelenico je označena kot delno zahtevna označena pot; vzpon traja 3h 50. Ker pa se že kot ponavadi praviloma ne vračava po isti poti, sva se vrnila po južni strani Begunjščice, kjer je tokom dneva že kar pošteno žgalo sonce.
Kalvarija si zasluži svoje ime; še posebej ker nama je še vode začelo primanjkovati, čeprav sva jo sabo imela kar 4 litre (zgleda da v taki vročini rahlo premalo).

Kakorkoli že, tokrat sva za spremmembo uporabila tudi čeladi, ker se zaradi melišč in krušljivega ostenja ni bilo ravno varno sprehajati brez takšne zaščite, ki pa hvala bogu "ni prišla čisto nič prav".
Ampak kot pravijo, bolje preprečiti kot zdraviti.

Iz vrha Begunjščice se kaj prida ni videlo, ker je bilo ozračje izredno soparno, tako da so pogledi, ki sicer segajo na vse strani (Bled, ljubljanska kotlina, Triglav, Stol in še in še...) tokrat žal ostali delno zastrti.
Pa drugič.
Na poti navzdol sva se ustavila še na joti in radlerjih v Roblekovem domu potem pa pičila nazaj skozi Prevalo na izhodišče današnjega pohoda - na mejni prehod Ljublej.

VTISI: Kdor visoko pleza, mu lahko kaj na glavo pade. :)

Camino de Compostela v slikah (1. del)

Bralke, bralci, lep pozdrav.

Minil je mesec in še nekaj dni od zadnjega javljanja.

Ja, čas beži...

Ampak nič ne de.

Važno, da ga preživljamo kvalitetno in kolikor toliko zdravo. :)

Itaq pa... kot sem že tolikokrat prej rekel...: Who want's to live forever?

Mislim, da tako jaz, kot tudi vi ne.

No, kakorkoli že, vrnimo se rajši mi današnji reportaži...

Kot sem že pred odhodom obljubljal, vas tokrat popeljem na čisto drugačno potovanje.

Na potovanje, ki nima samo popotniške vrednosti, ampak čist svojo nenadomestljivo izkušnjo.

Ja... tokratna pot je bila drugačna...

Tokratna je imela dušo.

In predlagam vam, da ji pustite, da kdaj osvoji tudi vas.

Verjemite mi, da nikdar več ne boste na svet gledali z istimi očmi...

T.S.

***

Dejstvo je, da sem tudi tokrat na pot vzel beležnico in svinčnik. In dejstvo je, da sem tudi tokrat popisal dogodke z namenom, da jih čez čas ne pozabim... 
Pa pojdimo torej...

18.05.2012 - NOVO MESTO-TRST-VALENCIA

Tako.
Pa se je začela... pot svetega Jakoba oz. Camino de Santiago. No, ajde... V bistvu se še ni začela dobesedno, ker samo pot bova pričela šele v ponedeljek (logistika issue) pa vendar...
Odrinila sva in to je glavno.
Ura je bila 12:00, bil je petek in sonce je sijalo, kot da mu je zadnjikrat.
Pot se je začela.