Stol (2236 m)

Zazvonilo je.

Bežen pogled na uro niti ni bil potreben, ker sem prav dobro vedel, da je še preklemano zgodaj.

Ampak kaj češ.

Če hočeva priti ob 6-ih na izhodišče današnjega vzpona, bo pač treba vstati.

In sva se.

Bilo je sredi noči, ura je kazala 3:50.

Preden sva se sicer uredila, pripravila pijačo in sendvičke, je bila ura že par minut čez peto zjutraj.

Čez slabi dve uri pa sva se še v zelo prijetnem jutranjem hladu, izpred Valvasorjevega doma pod Stolom, odpravila na najvišji vrh Karavank.

Vzpon je bil prijeten in navkljub večernemu ogledu dela otvoritev olimpijskih iger, sva bila čila in spočita.

Kako ne, saj je bil dan prijeten in svež - idealna kombinacija za super dogodivščino.

Na Stol sva se odpravila po Žirovniški poti, ki je za razliko od Zabreške, ki sva jo uporabila za sestop, veliko bolj razgledna pa tudi strmejša, kar se pri vzponu praviloma izkaže za veliko prednost, pri sestopanju pa za precejšen problem (še posebej kadar je pot zaradi dežja ali snega spolzka ali poledenela).

Kakorkoli že, ker sva na Stol krenila v zgodnjih jutranjih urah, sva se tudi izognila vročini in pripeki, predvsem pa popoldanskim obetom, ki so napovedovali plohe ali nevihte.

Pred sestopom sva se še na kratko okrepčala pri Prešernovi koči na Stolu, nato pa svo jo po Zabreški poti pičila na izhodišče - k Valvasorjevem domu pod Stolom, kjer sva v družbi ričeta, Cockte in Radlerja, samo še mirno opazovala, kako se vrh Stola počasi ovija v oblake.

Za konec dne sva jo pičila še na sladoled in enourni ogled jezera na Bledu, nato pa kmalu zatem proti domu, na Dolenjsko.

 Vtisi: LEPO, PRIJETNO IN PRECEJ "NEVROČE". ;)

Pod Malim Stolom.

V zavetju bližnjih skal.

Sedeč na Stolu.

Begunjščica (2060 m)

Na prvi dvatisočak letos sva se odpravila kar iz Ljubelja.
Pot čez Zelenico je označena kot delno zahtevna označena pot; vzpon traja 3h 50. Ker pa se že kot ponavadi praviloma ne vračava po isti poti, sva se vrnila po južni strani Begunjščice, kjer je tokom dneva že kar pošteno žgalo sonce.
Kalvarija si zasluži svoje ime; še posebej ker nama je še vode začelo primanjkovati, čeprav sva jo sabo imela kar 4 litre (zgleda da v taki vročini rahlo premalo).

Kakorkoli že, tokrat sva za spremmembo uporabila tudi čeladi, ker se zaradi melišč in krušljivega ostenja ni bilo ravno varno sprehajati brez takšne zaščite, ki pa hvala bogu "ni prišla čisto nič prav".
Ampak kot pravijo, bolje preprečiti kot zdraviti.

Iz vrha Begunjščice se kaj prida ni videlo, ker je bilo ozračje izredno soparno, tako da so pogledi, ki sicer segajo na vse strani (Bled, ljubljanska kotlina, Triglav, Stol in še in še...) tokrat žal ostali delno zastrti.
Pa drugič.
Na poti navzdol sva se ustavila še na joti in radlerjih v Roblekovem domu potem pa pičila nazaj skozi Prevalo na izhodišče današnjega pohoda - na mejni prehod Ljublej.

VTISI: Kdor visoko pleza, mu lahko kaj na glavo pade. :)

Camino de Compostela v slikah (1. del)

Bralke, bralci, lep pozdrav.

Minil je mesec in še nekaj dni od zadnjega javljanja.

Ja, čas beži...

Ampak nič ne de.

Važno, da ga preživljamo kvalitetno in kolikor toliko zdravo. :)

Itaq pa... kot sem že tolikokrat prej rekel...: Who want's to live forever?

Mislim, da tako jaz, kot tudi vi ne.

No, kakorkoli že, vrnimo se rajši mi današnji reportaži...

Kot sem že pred odhodom obljubljal, vas tokrat popeljem na čisto drugačno potovanje.

Na potovanje, ki nima samo popotniške vrednosti, ampak čist svojo nenadomestljivo izkušnjo.

Ja... tokratna pot je bila drugačna...

Tokratna je imela dušo.

In predlagam vam, da ji pustite, da kdaj osvoji tudi vas.

Verjemite mi, da nikdar več ne boste na svet gledali z istimi očmi...

T.S.

***

Dejstvo je, da sem tudi tokrat na pot vzel beležnico in svinčnik. In dejstvo je, da sem tudi tokrat popisal dogodke z namenom, da jih čez čas ne pozabim... 
Pa pojdimo torej...

18.05.2012 - NOVO MESTO-TRST-VALENCIA

Tako.
Pa se je začela... pot svetega Jakoba oz. Camino de Santiago. No, ajde... V bistvu se še ni začela dobesedno, ker samo pot bova pričela šele v ponedeljek (logistika issue) pa vendar...
Odrinila sva in to je glavno.
Ura je bila 12:00, bil je petek in sonce je sijalo, kot da mu je zadnjikrat.
Pot se je začela.