Hribi jemljejo svoje.
Tokrat več, kakor pa sva bila pripravljena dati, a tako pač je v življenju...
Na letošnji (zaenkrat) najvišji vzpon sva krenila iz planine Kuhinja.
Bilo je težavno.
Sam vzpon namreč...
Bila sva zelo utrujena, kajti vse skupaj sva vrgla v okvir letošnjega PRH 1.3., večdnevno nočno pohajkovanje po festivalskem prizorišču pač terja svoj davek...
A roko na srce, vseeno je bilo prijetno.
Vzpon sva si oba želela opraviti.
Predvsem zato, ker je zaradi del v najinem stanovanju, hribolazenje postalo izjema in ne pravilo.
Na vrhu Krna se sicer nisva kaj dolgo zadržala, kajti cel vrh je bil prekrit s kozjimi iztrebki, vohanje le-teh pa je kar precej pokvarilo sicer dokaj razgleden vrh, ki pa se je tokrat žal počasi a vztrajno ovijal v oblake.
Iz doma na Krnu sva nato po dokaj hitri malici in pijači, kmalu pičila nazaj v dolino.
Bil je izlet, ki sva si ga oba močno želela, bila je Jakobova pot, ki se je tu končala.
 |
| Na Krnu. |
 |
| Za dež prehitra. |
