Nočni Blegoš (1562 m)

S prijateljem in njegovo družbo sem se že tretjič odpravil na nočni pohod na Blegoš.
Letošnja udeležba je bila zaradi močnega vetra precej okrnjena, a tisti, ki smo se vseeno odločili za vzpon, smo bili navdušeni.

Veter je pregnal tudi najmanjši oblaček, tako da se je kristalno jasno nočno nebo lahko ponovno hvalilo z nebrojem zvezd, ki ga je prekrivalo.

Vzpenjali smo se po direktni poti z izhodiščem izpred vodnjaka, hitro, z enim samim postankom pri bunkerju.
Za "arcnije".
Brez teh namreč Slovenci težko zmoremo vandranja v hribe... :)

Vrh smo dosegli po slabi uri, zaradi močnega vetra pa smo z njega kaj kmalu odrinili po pobočju navzdol, proti koči.
Teren je bil zmrzjen, brez derez bi bilo poleg vzpenjanja, tudi sestopanje na določenih delih praktično nemogoče.

A s skrbmi na vuhmepiševski strani, smo kočo dosegli zdravi in veseli.
Po nekajurnem veseljačenju in obujanju spominov je ura kmalu začela kazati proti pol eni zjutraj, boljše polovice so postale malce... hmm... nestrpne. :)

Treba je bilo kreniti proti dolini.

In smo šli, z željami, da se drugo leto zopet snidemo.
In, okej, velja.
Pride nas več... :)

Vrh Blegoša.

Vonj po zimi.

Pobožično jutro.
Sveže, z nekaj snega na bližnjih vršacih in z željo po svežem zraku.

Ker sva morala skočiti do vikenda po kakšen liter rujnega, sva spotoma še izkoristila priložnost in naredila krog po okoliških gričkih.

Mimo kartuzije Pleterje, mimo vinogradov in proti Vrhpolju.
Hodila sva po cesti; edino tam naju je sonce zaradi bližine dreves uspelo še doseči s svojimi toplimi žarki.

Po malo daljši izobraževalni lekciji glede kartuzijske zgodovine, ki sva jo bila deležna s strani prijaznega domačina, sva se odpravila še do bližnje arkitekturno izredno zanimive stavbe, ki jo sicer nisem posnel, to pa zaradi tega, ker navkljub svoji izrednosti in lepoti, s svojo pojavo nikakor ne sodi v okolje, kjer se nahaja.
Iz protesta torej je tu ne bo videti.

Po kakšnih dveh urah sva se mimo kartuzijanskega obzidja zopet vrnila do vikenda, nato pa z rahlo pomrznjenimi nosovi raje krenila dalje z avtom.

Nosove bova namreč še potrebovala... ;)

S snegom posipani Gorjanci.

Krščanski simbol na poti mimo kartuzijanskega obzidja.

Budimpešta v novembru.

Štiri ure se ne sliši veliko.
In tudi ni, če sem iskren.
Še posebej, če te vmes skoraj premlati zafrustriran Madžar, ki se mu zdi tvoja vožnja s 135 km/h orto prepočasna...
Pa razumi, če moreš.

Sicer lahko vse skupaj gleda človek tudi iz druge strani - noč čarovnic v živo.
Bolja realna, bolj prepričljiva. :)

V glavnem, po štirih urah sva končno prispela do najinega hotela - Medosz.
Končno, bi človek rekel, glede na to kako blizu Slovenije je vse skupaj...

Nočni pogled iz hotelske sobne terase.

Naj povem, da sva z "aktivnostmi" pričela takoj - malo pred odhodom mi je namreč uspelo rezervirati termin v precej znani igri "Escape room", ki jo organizira Claustrophilia.

V principu gre za to, da se ob točni določeni uri prikažeš na vhodu neke čisto običajne stavbe sredi Budimpešte in pozvoniš.
Odprejo se ti vhodna vrata, na hitro vstopiš in igra se začne.
Z reševanjem različnih logično miselnih iger, kombiniranja in ročnih spretnosti, moraš v roku ene ure priti iz zaklenjenih sob.

Vse skupaj je v principu podobnu računalniški pustolovski igri, le s to razliko, da se gre tu zares.

Sila zabavno, kaj več pa ne bi povedal, da ne pokvarim izkušnje ostalim, ki bi tudi želeli izkusiti igro.
V glavnem, priporočam - predlagam samo, da si termin rezervirate vsaj nekaj dni prej, kajti zadeva je sila obiskana (sam sem namreč uspel rezervirati zadnji možni enourni termin v celem vikendu...).

Glede na to, da sva kupila Budapest card (cca 25 EUR/48 ur), ki poleg tega, da turistu omogoča neomejene vožnje z metrojem, tramvaji in avtobusi, nudi tudi proste vstope v nekatere največje muzeje, sva naslednje jutro pohajkavanje začela v najbližjem - Museum of Fine arts na Trgu herojev, z gostujočo razstavo Rembrandtovih del (ki pa je bila seveda plačljiva... Itak).

Na Heroes' Square je sicer najti še kar nekaj muzejev in impozantnih stavb, vendar sva zaradi omejenega časa ogled preostalih pustila za naslednjič.

Museum of Fine arts.

Grad Vajdahunyad je zgrajen v različnih stilih.
Primarno je bil za potrebe razstave Millenium zgrajen iz desk, pozneje
pa so ga zaradi navdušenja prebivalcev Budimpešte,
sezidali iz pravih zidakov. 

Delček notranjega dvorišča gradu Vajdahunyad.

Sobota, naslednje jutro, pa malce šoka - res, da je bil 1. november in bi morala logika narekovati drugače, a midva sva se vseeno odpravila proti House of Terror.
Itak, da je bil zaprt. :)

Sva pa zato dan izkoristila za druge zadeve.
Po obisku mestne bazilike Sv. Štefana in zunanjem ogledu tretje največje sinagoge na svetu, sva se odpravila na drugo stran Donave - na grajski hrib Budim, kjer se na ogled postavi Budimski grad, Ribiška trdnjava, cerkev sv. Matije, nekaj muzejev in še mnogo ostalih znamenitosti.
Nočni pogled na Pešto je bil sploh impozanten - osvetljen parlament je nemogoče zgrešiti...

Kar pa se je zgodilo kasneje, je praktično nemogoče opisati z besedami...
Pred baziliko Sv.Štefana nama je neka gospa v roke kratko malo potisnila letak o neki prireditvi.
Vesna ga je sprva odklonila, sam pa sem ga zaradi vljudnosti sprejel.

Ko sem ga malo kasneje prebral, bi me skoraj kap!

V cerkvi, oddaljeni kakšna dva kilometra, je bil čez dve uri napovedan koncert enega največjih madžarskih violinistov Gabore Gyule, ki je s spremljevalnim godalnim orkestrom poleg Mozarta in Lista, obljubljal izvedbo Vivalidjevih Štirih letnih časov.
Presenečenje na kubik, v glavnem. :)

Na koncert sva prispela deset minut pred začetkom, navkljub dragi vstopnini pa se je cerkev že pošteno napolnila.
Z eno besedo - nezemeljsko.
Da si boste lažje predstavljali kako to izgleda pa tule podajam link na eno izmed podobnih izvedb... (naj vas izraz na spremljevalnem violinistu ne zmedejo preveč... hehehe...).

Sinagoga je bila 1. novembra sicer zaprta, vendar lahko
človek tudi odzunaj opazi, kako velika je.

Mozaik pred baziliko sv. Štefana že preden vstopimo, napoveduje
gracioznost stavbne notranjosti...

Cerkev sv. Matije na Budimskem griču.

Nočni pogled na Pešto.

Ribičeva trdnjava na Budimskem griču.

Budim in Pešta sta bili v preteklosti sicer dve mesti, ki sta se kasneje združili v eno - Budapest, Budimpešta po naše.
Mesto ima po Wikiju uradno okoli 1,7 milijona prebivalcev, neuradno pa menda celo 2,5 milijona, kar ga uvršča na šesto mesto največjih mest v EU.

Zgodovinske sledi pa so praktično na vsakem koraku.
Zgodovina mesta je resnično bogata in če bi si človek hotel ogledati vse, bi potreboval mesec dni časa ali še več, ne pa samo tri dni, kot sva jih imela na razpolago midva... A nič ne de.

Deak Ferenc tér.

V nedeljo zjutraj sva končno uspela priti v muzej House of Terror, ki prikazuje temni čas madžarske zgodovine - dvojno invazijo.
Prvo nemško, nato sovjetsko.

Stavba v kateri je muzej, je prežeta z žalostjo, celice so resnične, vislice pa takšne, kot so bile v času uporabe.
Ljudje znajo biti živali.
Ne.
Ne živali...
Živali so bolj humane..

V opomin in spomin v glavnem.
Kaj takega si želim tudi v Sloveniji...

Dan se je prevesil v drugo polovico in potrebno je bilo razmišljati o odhodu domov.
Po ogledu sva zavila še enega največjih nakupovalnih centrov v Evropi - WestEnd, tam kupila nekaj malenkosti, nato pa se odpravila proti domu.

Lep izlet, poučen, kakor se je pozneje izkazalo pa celo primeren dnevu, ki smo ga "praznovali".