Čez Veliki Draški vrh na Viševnik.

Na Rudno polje sva prispela že zgodaj zjutraj; mimo Ljubljane sva peljala še v mraku...
Izpred vojašnice sva se potem čez Jezerce in Studorski preval odpravila na prvi planirani dvatisočak - Veliki Draški vrh.

Čez Jezerce proti Studorskem prevalu.
V ozadju Mali Draški vrh in Viševnik.

Pot na 2.243 m visok vrh se vije po neoznačenem terenu, vendar je večinoma delno uhojeni stezi kar relativno enostavno slediti.
Na izpostavljenih delih se sicer le-ta delno izgubi, a so nam vseeno v pomoč vsaj stožci, ki so jih v preteklosti postavili v pomoč tistim, ki tega terena ne poznamo.

Zahtevnejši del poti zahteva v mokrem in snegu pozljivost in zbranost;
obstaja namreč velika nevarnost zdrsa.
Foto: Vesna K.

Pot na Draški vrh je sicer precej direktna, večino časa pa poteka po grebenu, čez katerega je še posebej v času sunkovitega vetra potrebno stopati precej previdno.
Veter nama razen prvih nekaj 100 metrov vzpona iz Studorskega prevala ni nagajal, tako da sva napredovala relativno hitro.

Po grebenu proti Velikemu Draškemu vrhu.
Teren se tu malce umiri, hoja postane suverenejša.

Vrh sva dosegla še preden se je spustila oblačnost, na hitro pomalicala, nato pa jo po vzhodnem grebenu mahnila pod Malim Draškim vrh do Srenjskega prevala in nato še naprej proti 2.050 m velikem Viševniku.

Na vrhu Velikega Draškega vrha - pogled
proti dolini Krma.
Foto: Vesna K.

Levo Mali Draški vrh, desno najin naslednji vrh - Viševnik.
Foto: Vesna K.

Pod Malim Draškim vrhom prečimo proti Viševniku.
Pot je tu občasno precej zahtevna, v mokrem in snegu pa zaradi manjka
varoval precej nevarna zaradi možnosti zdrsa po strmem, travnatem pobočju.

Pot iz Velikega Draškega vrha proti Srenjskemu prevalu, čez katerega se potem
vzpnemo na Viševnik, zopet zahteva nekaj pazljivosti.
Odsvetujem v mokrem in snegu v kolikor niste izkušen planinec.
Foto: Vesna K.

In če prej nisva srečala niti enega planinca, jih je bilo na Viševniku za cel avtobus - Slovencev, Hrvatov, otrok, upokojencev pa tudi psov.
Pot na Viševnik iz Rudnega polja, je namreč eden izmed najbolj enostavnih in priljubljenih vzponov na dvatisočak.

Na Viševniku naju je poleg gneče pričakala še oblačnost.
Foto: Vesna K.

Noč sva nato po nič kaj fajn prigodah povezanih z bookiranjem hotela za katerega se je nato izkazalo, da je zaprt, preživela v popolnoma obnovljenem hotelu Jelka na Pokljuki.

Jutro iz hotela Jelka na Pokljuki.
Foto: Vesna K.

Zjutraj sva potem obiskala še bližnje partizansko pokopališče, se na Bledu ustavila na kremšniti, po obisku ljubljanske Narodne galerije pa jo mahnila proti domu.
Prijeten in zanimiv vikend torej.
Upam, da bo vreme zdržalo vsaj še en teden...

Pršivec (1761 m)

Nad Bohinjskim jezerom je en zelo razgleden balkon. Jezero imaš kakor na dlani.
Če je seveda lepo vreme... :)

Tokrat je bilo vse skupaj malo mešano.
Malo megle, sem ter tja kakšna jasnina, v glavnem pa relativno toplo in nasploh prav po domače prijetno.

Krenila sva iz Stare Fužine, mimo Kosijevega doma na Vogarju, po direktni poti.
Lovci, ki sva jih srečala na Vogarju, so nama samo še potrdili, da je obratna smer precej zahtevna.
Zadnjih nekaj 100 m vzpona je namreč precej izpostavljen in v mokrem totalno neprimeren za sestop.

Na Pršivec po direktni poti. (foto: Vesna K.)

Krajše razjasnitve so odprle čudovit pogled proti Bohinjskemu jezeru.

 Dež sicer ni padal, ampak kamenje je bilo zaradi nanešenega blata vseeno sila spolzko in je zahtevalo popolno zbranost pohodnikov (najmanj en, ki sva jih srečevala je na srečo brez večjih posledic to tudi sam občutil).

Na Pršivcu naju je sicer pričakala popolna megla, ki pa se je na srečo po 15 minutah vsaj za nekaj časa razkadila, tako da sva ugledala jezero pod nama.
In bilo je resnično čudovito.

Nizka oblačnost, megla... na vrhu Pršivca. 

Bohinjsko jezero.

Iz Pršivca proti Voglu. (foto: Vesna K.)

Pot sva nato nadaljevala čez planino Viševnik, proti planini pri Jezeru, kjer sem navkljub zaprti koči za obiskovalce uspel "nafehtati" dve kavi od ekipe, ki jo je pospravljala. :)
Takih oskrbnikov si človek lahko samo želi...

Na planini Viševnik sva zopet srečala skupino otrok, ki so se s spremljevalci
odpravljali iz Pršivca proti planini Blato.

Planina pri Jezeru.

Ker je ura kar pridno tekla, želodec pa se je tudi že začel počasi oglašati, sva dokaj kmalu odpravila dalje - proti planini Vogar.

Tam sem si privoščil fenomenalen lovski golaž, ki ga je za zaključek sezone skuhal Vesnin sosed (svet je res majhen).
S polnim želodcem sva se nato končno odpravila proti izhodišču, na parkirišče pred Staro Fužino.

Jesen v vsej svoji lepoti.

Vreme je zdržalo do konca, tura pa je bila tudi super.
Še posebej, če bova lahko drugi teden osvojila še nekaj dvatisočakov v bližini.

Upam, da bo vreme zdržalo...