Javorovica (549 m)

Ja, sobota je bila lepa. :)
Vendar smo v soboto delali in nam to ni čist nič pomagalo k boljšemu počutju in maksimalnemu izkoristku dneva.
Ampak kaj češ... Imamo kar imamo in treba je izkoristit, kar nam je dano, sva si rekla v nedeljo navsezgodaj, nato pa jo navkljub slabim vremenskim obetom mahnila na Javorovico, na "fruštek".

Javorovica je sicer ena dokaj majhna vas v šentjernejski občini, katero pa večina vas verjetno pozna po malo manj prijetnem dogodku, ki se je zgodil že davno nazaj - 16. marca 1944 je na tistem mestu padlo 124 borcev Cankarjevega bataljona, ki so nič hudega sluteč mirno spali in sanjali mirne sanje...
Naj počivajo v miru in večna luč naj jim sveti.

Ampak kar je bilo, je bilo in treba je stremeti naprej, v boljši in lepši svet.

S to mislijo v glavi sva se začela vzpenjati skozi gozd in nič naju ni motilo... ne občasne kaplje, ki so najavljale popoldanske nevihte, ne blato, ki sva ga preskakovala sem ter tja, ne veter, ki je bril okoli ušes in nosu.
Bilo je lepo, tiho in mirno.

Ko sva prišla na Javorovico, je še večinoma vse še spalo; še psi niso lajali in izza odprtega okna naju je pozdravil samo en od domačinov, ki je še malo  pred tem nekam odsotno zrl v še čisto sveže jutro, ki se je komaj dobro začelo.

Nadaljevala sva naprej, proti spominski kapelici, proti spomeniku.
Ta del poti naju je kar pošteno prepihalo, vendar vseeno ni bilo pretirane sile; bila sva letnemu času primerno oblečena in to ponavadi zadostuje.
Tudi tokrat je.

Na cilju sva potem zakurila manjši ogenj (suha drva sva tokrat pritovorila v nahrbtniku) nato pa na njemu pripravila zajtrk pod nebom, ki sva ga prav z veseljem snedla.

Bilo je prav lepo dopoldne, sprehod mimo samostana Pleterje in po delu na novo markirane pleterske poti pa je izkušnjo še dodatno začinil in jo zapisal v tisti del možganske skorje, ki hrani najlepše življenjske spomine.

Vtisi: NEPRIČAKOVANE POTI PO DOMAČIH LOGIH.

Nočni Blegoš (1.563 m)

Letos je nočni pohod sicer prišel že malce prej kot ponavadi, ampak nič ne de...

Napovedana je bila polna luna, jasno vreme in zmerne temperature; kaj češ lepšega?

In res je bilo.

Vesna me je pobrala takoj po službi, tako da sem se v pohodniška oblačila preoblekel kar v avtu.

Zakaj?

Zato, ker sem skozi službena vrata odšel ob 17:35, ob 19:00 pa sva morala biti že v Poljanah pri prijatelju pri katerem sva nato naslednji dan tudi prespala.

In res... na cilj sva prišla deset minut pred zborom, tako da sva imela čas samo še za natočit vodo v meh in pobrati opremo iz avta.

Zbralo se nas je cca 20 ljudi, od tega je bilo kar nekaj obrazov, ki sem jih spoznal lani, tako da je vse skupaj zgledalo že kar lepo domače.

Vzpon na Blegoš je sicer nato iz izhodišča "pri vodnjaku" trajal kar dobro uro, kajti steza je bila poledenela in spolzka, tla pa zmrzjena in polna nevarnih jam, nekje od polovice naprej pa zasnežena in pa... ja, še vedno  spolzka zaradi zmrzali. :)

Kakor koli že, na vrhu nas je pričakala mila jasnina, tako da smo videli celo Triglav, ki se je v luninem siju bleščal kot grad na vodi, veter pa se je na koncu tudi čisto umiril.

Po nekaj minutnem postanku na vrhu smo se potem vseeno raje odpravili z vrha v bližnjo kočo, kjer smo nato prerajali pozno v noč.

Na koncu lahko rečem, da se Blegoš tudi tokrat ni izneveril in da je bil pohod ena lepših izkušenj letošnjega pohajkavanja. Tako da... nasvidenje ob letu torej. :)

Pri bunkerju.

Iz smučišča... Na Gospodično, kam pa drugam... :)

Nedelja je bila tako lepa, da je še tiste najbolj zapečkarske privabila na plano.
Sonce je sijalo, pod nogami je škripal novozapadli sneg, v daljavi se je še tista zadnja megla umikala čudovitemu dnevu.
In kako naj potem človek obstane med štirimi stenami, ki ne znajo drugega, kot pa greti? :)
Hmm...

No kakorkoli že, po kosilu sva se počasi pač spokala tudi midva. :)
Direkt čez vrata.
Ven.
V sneg.
Na mraz? :/
Na mraz!

Važno, da je lepo pa tudi če nam rit zmrzne! :)

S to mislijo sva se odpravila proti Gabrju, kjer je bilo na bližnjem smučišču že vse pripravljeno na nova dva para nog, ki sta se odločila, da že po zgaženi poti osvojita "vrh" pred sabo.
In sva tudi ga!

Navkljub pozni uri, sva se zapodila v breg, jaz z derezami, Vesna s palicami.
Uporabo omenjene opreme in delitev le-te nisva opravila z nekim posebnim razlogom, ampak zato, ker sva ostalo pač preprosto pozabila doma.  :)
Rezultat tega je bil, da sva za vsake tri opravljene korake naprej, opravila še enega nazaj...
Spodrsavanje in te zadeve, saj veste...

Ampak, na koncu...
Ja na koncu je bilo pa počasi vsega konec.
Dan se je prevešal v večer, cesta se je spet začela spreminjati v ledeno ploskev, midva pa sva brez žganice v trebuhu čez tri ure ponovno na toplem hvaležno občudovala štiri stene najinega doma, ki so naju še pozno v noč branile pred skoraj sibirskim mrazom.

Na smučišču.

Sredi Gorjancev.

Na razgledni ploščadi pred planinskim domom Gospodična.

Vtisi: LJUBO DOMA, KDOR GA IMA.