Iz smučišča... Na Gospodično, kam pa drugam... :)

Nedelja je bila tako lepa, da je še tiste najbolj zapečkarske privabila na plano.
Sonce je sijalo, pod nogami je škripal novozapadli sneg, v daljavi se je še tista zadnja megla umikala čudovitemu dnevu.
In kako naj potem človek obstane med štirimi stenami, ki ne znajo drugega, kot pa greti? :)
Hmm...

No kakorkoli že, po kosilu sva se počasi pač spokala tudi midva. :)
Direkt čez vrata.
Ven.
V sneg.
Na mraz? :/
Na mraz!

Važno, da je lepo pa tudi če nam rit zmrzne! :)

S to mislijo sva se odpravila proti Gabrju, kjer je bilo na bližnjem smučišču že vse pripravljeno na nova dva para nog, ki sta se odločila, da že po zgaženi poti osvojita "vrh" pred sabo.
In sva tudi ga!

Navkljub pozni uri, sva se zapodila v breg, jaz z derezami, Vesna s palicami.
Uporabo omenjene opreme in delitev le-te nisva opravila z nekim posebnim razlogom, ampak zato, ker sva ostalo pač preprosto pozabila doma.  :)
Rezultat tega je bil, da sva za vsake tri opravljene korake naprej, opravila še enega nazaj...
Spodrsavanje in te zadeve, saj veste...

Ampak, na koncu...
Ja na koncu je bilo pa počasi vsega konec.
Dan se je prevešal v večer, cesta se je spet začela spreminjati v ledeno ploskev, midva pa sva brez žganice v trebuhu čez tri ure ponovno na toplem hvaležno občudovala štiri stene najinega doma, ki so naju še pozno v noč branile pred skoraj sibirskim mrazom.

Na smučišču.

Sredi Gorjancev.

Na razgledni ploščadi pred planinskim domom Gospodična.

Vtisi: LJUBO DOMA, KDOR GA IMA.