Vendar smo v soboto delali in nam to ni čist nič pomagalo k boljšemu počutju in maksimalnemu izkoristku dneva.
Ampak kaj češ... Imamo kar imamo in treba je izkoristit, kar nam je dano, sva si rekla v nedeljo navsezgodaj, nato pa jo navkljub slabim vremenskim obetom mahnila na Javorovico, na "fruštek".
Javorovica je sicer ena dokaj majhna vas v šentjernejski občini, katero pa večina vas verjetno pozna po malo manj prijetnem dogodku, ki se je zgodil že davno nazaj - 16. marca 1944 je na tistem mestu padlo 124 borcev Cankarjevega bataljona, ki so nič hudega sluteč mirno spali in sanjali mirne sanje...
Naj počivajo v miru in večna luč naj jim sveti.
Ampak kar je bilo, je bilo in treba je stremeti naprej, v boljši in lepši svet.
S to mislijo v glavi sva se začela vzpenjati skozi gozd in nič naju ni motilo... ne občasne kaplje, ki so najavljale popoldanske nevihte, ne blato, ki sva ga preskakovala sem ter tja, ne veter, ki je bril okoli ušes in nosu.
Bilo je lepo, tiho in mirno.
Ko sva prišla na Javorovico, je še večinoma vse še spalo; še psi niso lajali in izza odprtega okna naju je pozdravil samo en od domačinov, ki je še malo pred tem nekam odsotno zrl v še čisto sveže jutro, ki se je komaj dobro začelo.
Nadaljevala sva naprej, proti spominski kapelici, proti spomeniku.
Ta del poti naju je kar pošteno prepihalo, vendar vseeno ni bilo pretirane sile; bila sva letnemu času primerno oblečena in to ponavadi zadostuje.
Tudi tokrat je.
Na cilju sva potem zakurila manjši ogenj (suha drva sva tokrat pritovorila v nahrbtniku) nato pa na njemu pripravila zajtrk pod nebom, ki sva ga prav z veseljem snedla.
Bilo je prav lepo dopoldne, sprehod mimo samostana Pleterje in po delu na novo markirane pleterske poti pa je izkušnjo še dodatno začinil in jo zapisal v tisti del možganske skorje, ki hrani najlepše življenjske spomine.
Vtisi: NEPRIČAKOVANE POTI PO DOMAČIH LOGIH.
Ni komentarjev:
Objavite komentar