Sva imela pa zato mir in čas zase to pa tudi ni kar tako.
Pa še šipek sva nabrala... :)
Z Vesno sva se tokrat odpravila na Crveni Vrh, kjer imajo njeni starši skozi jesen in zimo ter dobršen del pomladi, najet apartma.
Lokacija je lepa, pogled na Piranski zaliv pa tudi naredi svoje, tako da je vse skupaj, tako pod črto, čisto v redu (še posebej, če v obzir vzameš malo morje kolesarskih steza, ki se vijejo okoli Crvenega Vrha...).
 |
| Vreme ni bilo ravno presežek... :) |
Se je pa konec tega "vikend skoka" na morje zaključil čisto nepredvideno: po dvajsetih ali celo več letih, sem se (vsaj jaz) zopet popeljal z železnico po Postojnski jami.
Jama je lepa, točno taka, kot jo imam v spominu, a vse skupaj je dosti bolj skoercializirano; pač so tisti "zlati" socialistični časi, ko se je še gledalo na turista, kot na gosta in ne kot na vir zaslužka, minili.
Predvsem npr. me je zbodla v oči hitrost, s katero so nas popeljali skozi jamo.
Mimo t.i. "zavese", vlakec sploh ni zmanjšal hitrosti, s katero bi omogočil obiskovalcem jame, da bi lahko vsaj za trenutek občudovali ta biser narave...
Kje pa!
V bistvu je bilo celo tako, da tujici sploh niso dojeli in zaznali, da so se peljali mimo enega izmed najlepših delov jame...
Ampak tako pač je.
Čas je denar in tu ni kaj več reči...
 |
| Nekakšne gužve niti ni bilo... |
Strnem lahko edino tako, da je bil izlet vreden svojega denarja (še posebej, ker sva z Vesno prišla v jamo z otroško karto, za kar mi še dandanes ni jasno po kakšnem ključu in naključih sva jo dobila...).
Ampak saj veste - podarjenemu konju se ne gleda v zobe. :)
Bom videl kako bo za "krompirjeve počitnice", ko planirava obiskati bavarske gradove...
Mogoče ima pa usoda tudi tam pripravljeno kakšno presenečenje za naju.
Bog si ga vedi... :)
T.S.
