Vonj po zimi.

Pobožično jutro.
Sveže, z nekaj snega na bližnjih vršacih in z željo po svežem zraku.

Ker sva morala skočiti do vikenda po kakšen liter rujnega, sva spotoma še izkoristila priložnost in naredila krog po okoliških gričkih.

Mimo kartuzije Pleterje, mimo vinogradov in proti Vrhpolju.
Hodila sva po cesti; edino tam naju je sonce zaradi bližine dreves uspelo še doseči s svojimi toplimi žarki.

Po malo daljši izobraževalni lekciji glede kartuzijske zgodovine, ki sva jo bila deležna s strani prijaznega domačina, sva se odpravila še do bližnje arkitekturno izredno zanimive stavbe, ki jo sicer nisem posnel, to pa zaradi tega, ker navkljub svoji izrednosti in lepoti, s svojo pojavo nikakor ne sodi v okolje, kjer se nahaja.
Iz protesta torej je tu ne bo videti.

Po kakšnih dveh urah sva se mimo kartuzijanskega obzidja zopet vrnila do vikenda, nato pa z rahlo pomrznjenimi nosovi raje krenila dalje z avtom.

Nosove bova namreč še potrebovala... ;)

S snegom posipani Gorjanci.

Krščanski simbol na poti mimo kartuzijanskega obzidja.

Budimpešta v novembru.

Štiri ure se ne sliši veliko.
In tudi ni, če sem iskren.
Še posebej, če te vmes skoraj premlati zafrustriran Madžar, ki se mu zdi tvoja vožnja s 135 km/h orto prepočasna...
Pa razumi, če moreš.

Sicer lahko vse skupaj gleda človek tudi iz druge strani - noč čarovnic v živo.
Bolja realna, bolj prepričljiva. :)

V glavnem, po štirih urah sva končno prispela do najinega hotela - Medosz.
Končno, bi človek rekel, glede na to kako blizu Slovenije je vse skupaj...

Nočni pogled iz hotelske sobne terase.

Naj povem, da sva z "aktivnostmi" pričela takoj - malo pred odhodom mi je namreč uspelo rezervirati termin v precej znani igri "Escape room", ki jo organizira Claustrophilia.

V principu gre za to, da se ob točni določeni uri prikažeš na vhodu neke čisto običajne stavbe sredi Budimpešte in pozvoniš.
Odprejo se ti vhodna vrata, na hitro vstopiš in igra se začne.
Z reševanjem različnih logično miselnih iger, kombiniranja in ročnih spretnosti, moraš v roku ene ure priti iz zaklenjenih sob.

Vse skupaj je v principu podobnu računalniški pustolovski igri, le s to razliko, da se gre tu zares.

Sila zabavno, kaj več pa ne bi povedal, da ne pokvarim izkušnje ostalim, ki bi tudi želeli izkusiti igro.
V glavnem, priporočam - predlagam samo, da si termin rezervirate vsaj nekaj dni prej, kajti zadeva je sila obiskana (sam sem namreč uspel rezervirati zadnji možni enourni termin v celem vikendu...).

Glede na to, da sva kupila Budapest card (cca 25 EUR/48 ur), ki poleg tega, da turistu omogoča neomejene vožnje z metrojem, tramvaji in avtobusi, nudi tudi proste vstope v nekatere največje muzeje, sva naslednje jutro pohajkavanje začela v najbližjem - Museum of Fine arts na Trgu herojev, z gostujočo razstavo Rembrandtovih del (ki pa je bila seveda plačljiva... Itak).

Na Heroes' Square je sicer najti še kar nekaj muzejev in impozantnih stavb, vendar sva zaradi omejenega časa ogled preostalih pustila za naslednjič.

Museum of Fine arts.

Grad Vajdahunyad je zgrajen v različnih stilih.
Primarno je bil za potrebe razstave Millenium zgrajen iz desk, pozneje
pa so ga zaradi navdušenja prebivalcev Budimpešte,
sezidali iz pravih zidakov. 

Delček notranjega dvorišča gradu Vajdahunyad.

Sobota, naslednje jutro, pa malce šoka - res, da je bil 1. november in bi morala logika narekovati drugače, a midva sva se vseeno odpravila proti House of Terror.
Itak, da je bil zaprt. :)

Sva pa zato dan izkoristila za druge zadeve.
Po obisku mestne bazilike Sv. Štefana in zunanjem ogledu tretje največje sinagoge na svetu, sva se odpravila na drugo stran Donave - na grajski hrib Budim, kjer se na ogled postavi Budimski grad, Ribiška trdnjava, cerkev sv. Matije, nekaj muzejev in še mnogo ostalih znamenitosti.
Nočni pogled na Pešto je bil sploh impozanten - osvetljen parlament je nemogoče zgrešiti...

Kar pa se je zgodilo kasneje, je praktično nemogoče opisati z besedami...
Pred baziliko Sv.Štefana nama je neka gospa v roke kratko malo potisnila letak o neki prireditvi.
Vesna ga je sprva odklonila, sam pa sem ga zaradi vljudnosti sprejel.

Ko sem ga malo kasneje prebral, bi me skoraj kap!

V cerkvi, oddaljeni kakšna dva kilometra, je bil čez dve uri napovedan koncert enega največjih madžarskih violinistov Gabore Gyule, ki je s spremljevalnim godalnim orkestrom poleg Mozarta in Lista, obljubljal izvedbo Vivalidjevih Štirih letnih časov.
Presenečenje na kubik, v glavnem. :)

Na koncert sva prispela deset minut pred začetkom, navkljub dragi vstopnini pa se je cerkev že pošteno napolnila.
Z eno besedo - nezemeljsko.
Da si boste lažje predstavljali kako to izgleda pa tule podajam link na eno izmed podobnih izvedb... (naj vas izraz na spremljevalnem violinistu ne zmedejo preveč... hehehe...).

Sinagoga je bila 1. novembra sicer zaprta, vendar lahko
človek tudi odzunaj opazi, kako velika je.

Mozaik pred baziliko sv. Štefana že preden vstopimo, napoveduje
gracioznost stavbne notranjosti...

Cerkev sv. Matije na Budimskem griču.

Nočni pogled na Pešto.

Ribičeva trdnjava na Budimskem griču.

Budim in Pešta sta bili v preteklosti sicer dve mesti, ki sta se kasneje združili v eno - Budapest, Budimpešta po naše.
Mesto ima po Wikiju uradno okoli 1,7 milijona prebivalcev, neuradno pa menda celo 2,5 milijona, kar ga uvršča na šesto mesto največjih mest v EU.

Zgodovinske sledi pa so praktično na vsakem koraku.
Zgodovina mesta je resnično bogata in če bi si človek hotel ogledati vse, bi potreboval mesec dni časa ali še več, ne pa samo tri dni, kot sva jih imela na razpolago midva... A nič ne de.

Deak Ferenc tér.

V nedeljo zjutraj sva končno uspela priti v muzej House of Terror, ki prikazuje temni čas madžarske zgodovine - dvojno invazijo.
Prvo nemško, nato sovjetsko.

Stavba v kateri je muzej, je prežeta z žalostjo, celice so resnične, vislice pa takšne, kot so bile v času uporabe.
Ljudje znajo biti živali.
Ne.
Ne živali...
Živali so bolj humane..

V opomin in spomin v glavnem.
Kaj takega si želim tudi v Sloveniji...

Dan se je prevesil v drugo polovico in potrebno je bilo razmišljati o odhodu domov.
Po ogledu sva zavila še enega največjih nakupovalnih centrov v Evropi - WestEnd, tam kupila nekaj malenkosti, nato pa se odpravila proti domu.

Lep izlet, poučen, kakor se je pozneje izkazalo pa celo primeren dnevu, ki smo ga "praznovali".

Čez Veliki Draški vrh na Viševnik.

Na Rudno polje sva prispela že zgodaj zjutraj; mimo Ljubljane sva peljala še v mraku...
Izpred vojašnice sva se potem čez Jezerce in Studorski preval odpravila na prvi planirani dvatisočak - Veliki Draški vrh.

Čez Jezerce proti Studorskem prevalu.
V ozadju Mali Draški vrh in Viševnik.

Pot na 2.243 m visok vrh se vije po neoznačenem terenu, vendar je večinoma delno uhojeni stezi kar relativno enostavno slediti.
Na izpostavljenih delih se sicer le-ta delno izgubi, a so nam vseeno v pomoč vsaj stožci, ki so jih v preteklosti postavili v pomoč tistim, ki tega terena ne poznamo.

Zahtevnejši del poti zahteva v mokrem in snegu pozljivost in zbranost;
obstaja namreč velika nevarnost zdrsa.
Foto: Vesna K.

Pot na Draški vrh je sicer precej direktna, večino časa pa poteka po grebenu, čez katerega je še posebej v času sunkovitega vetra potrebno stopati precej previdno.
Veter nama razen prvih nekaj 100 metrov vzpona iz Studorskega prevala ni nagajal, tako da sva napredovala relativno hitro.

Po grebenu proti Velikemu Draškemu vrhu.
Teren se tu malce umiri, hoja postane suverenejša.

Vrh sva dosegla še preden se je spustila oblačnost, na hitro pomalicala, nato pa jo po vzhodnem grebenu mahnila pod Malim Draškim vrh do Srenjskega prevala in nato še naprej proti 2.050 m velikem Viševniku.

Na vrhu Velikega Draškega vrha - pogled
proti dolini Krma.
Foto: Vesna K.

Levo Mali Draški vrh, desno najin naslednji vrh - Viševnik.
Foto: Vesna K.

Pod Malim Draškim vrhom prečimo proti Viševniku.
Pot je tu občasno precej zahtevna, v mokrem in snegu pa zaradi manjka
varoval precej nevarna zaradi možnosti zdrsa po strmem, travnatem pobočju.

Pot iz Velikega Draškega vrha proti Srenjskemu prevalu, čez katerega se potem
vzpnemo na Viševnik, zopet zahteva nekaj pazljivosti.
Odsvetujem v mokrem in snegu v kolikor niste izkušen planinec.
Foto: Vesna K.

In če prej nisva srečala niti enega planinca, jih je bilo na Viševniku za cel avtobus - Slovencev, Hrvatov, otrok, upokojencev pa tudi psov.
Pot na Viševnik iz Rudnega polja, je namreč eden izmed najbolj enostavnih in priljubljenih vzponov na dvatisočak.

Na Viševniku naju je poleg gneče pričakala še oblačnost.
Foto: Vesna K.

Noč sva nato po nič kaj fajn prigodah povezanih z bookiranjem hotela za katerega se je nato izkazalo, da je zaprt, preživela v popolnoma obnovljenem hotelu Jelka na Pokljuki.

Jutro iz hotela Jelka na Pokljuki.
Foto: Vesna K.

Zjutraj sva potem obiskala še bližnje partizansko pokopališče, se na Bledu ustavila na kremšniti, po obisku ljubljanske Narodne galerije pa jo mahnila proti domu.
Prijeten in zanimiv vikend torej.
Upam, da bo vreme zdržalo vsaj še en teden...

Pršivec (1761 m)

Nad Bohinjskim jezerom je en zelo razgleden balkon. Jezero imaš kakor na dlani.
Če je seveda lepo vreme... :)

Tokrat je bilo vse skupaj malo mešano.
Malo megle, sem ter tja kakšna jasnina, v glavnem pa relativno toplo in nasploh prav po domače prijetno.

Krenila sva iz Stare Fužine, mimo Kosijevega doma na Vogarju, po direktni poti.
Lovci, ki sva jih srečala na Vogarju, so nama samo še potrdili, da je obratna smer precej zahtevna.
Zadnjih nekaj 100 m vzpona je namreč precej izpostavljen in v mokrem totalno neprimeren za sestop.

Na Pršivec po direktni poti. (foto: Vesna K.)

Krajše razjasnitve so odprle čudovit pogled proti Bohinjskemu jezeru.

 Dež sicer ni padal, ampak kamenje je bilo zaradi nanešenega blata vseeno sila spolzko in je zahtevalo popolno zbranost pohodnikov (najmanj en, ki sva jih srečevala je na srečo brez večjih posledic to tudi sam občutil).

Na Pršivcu naju je sicer pričakala popolna megla, ki pa se je na srečo po 15 minutah vsaj za nekaj časa razkadila, tako da sva ugledala jezero pod nama.
In bilo je resnično čudovito.

Nizka oblačnost, megla... na vrhu Pršivca. 

Bohinjsko jezero.

Iz Pršivca proti Voglu. (foto: Vesna K.)

Pot sva nato nadaljevala čez planino Viševnik, proti planini pri Jezeru, kjer sem navkljub zaprti koči za obiskovalce uspel "nafehtati" dve kavi od ekipe, ki jo je pospravljala. :)
Takih oskrbnikov si človek lahko samo želi...

Na planini Viševnik sva zopet srečala skupino otrok, ki so se s spremljevalci
odpravljali iz Pršivca proti planini Blato.

Planina pri Jezeru.

Ker je ura kar pridno tekla, želodec pa se je tudi že začel počasi oglašati, sva dokaj kmalu odpravila dalje - proti planini Vogar.

Tam sem si privoščil fenomenalen lovski golaž, ki ga je za zaključek sezone skuhal Vesnin sosed (svet je res majhen).
S polnim želodcem sva se nato končno odpravila proti izhodišču, na parkirišče pred Staro Fužino.

Jesen v vsej svoji lepoti.

Vreme je zdržalo do konca, tura pa je bila tudi super.
Še posebej, če bova lahko drugi teden osvojila še nekaj dvatisočakov v bližini.

Upam, da bo vreme zdržalo...

Novi Lurd - Rakovnik pri Šentjerneju.

Letos sem zaradi situacije s službo, že drugo leto zapored ostal doma za "Jadralni vikend".
Kaj več o tem, ni za reči.
Zato bom tiho.

Sva pa vikend namenila ostalim stvarem:
soboto, nakupovanju nove garderobe, nedeljo, krajšemu pohodu in družinskem kostanjevem pikniku.

Vreme je bilo primerno, cca 10 km pa je bilo za nedeljo čisto dovolj, glede na to, da sva v soboto prehodila pol ljubljanskih trgovin podolgem in počez.

Za nedeljsko izhodišče sva izbrala Staro vas pri Šentjerneju, parkirala pa nekaj metrov stran od mostu, ki preči potok pred Volčkovo vasjo.
Od tam do cilja usmerjajo smerokazi, pot je zmerno vzpenjajoča, prometa po asfaltni cesti je zanemarljivo malo.

Sama kapela v Novem Lurdu je priljubljena romarska točka, še posebej v maju, ko se na slovesnoti zbere precejšnje število tako vernikov, kakor "firbcev".

Kapela Lurške Matere božje.
Pod njo izvira studenec s pitno vodo.

Več o sami Lurški Mariji in Novem Lurdu pa povzemam iz članka Francija Petriča:

"V Šentjerneju je bil v tistem času kaplan Leopold Kolbezen, doma iz Črnomlja. 
Sam je takole opisal svojo odločitev, ki pomeni začetek božjepotništva v Novem Lurdu: 
Prav na praznik Marijinih prikazovanj v Lurdu, 11. februarja 1908, sem bil poklican k bolniku v vas Rakovnik pod Gorjanci. 
Vas leži ob stezi, ki vodi iz Kostanjevice v samostan Pleterje. 
Pot me je peljala pred vasjo mimo skalne votline, izpod katere je žuborel bister studenček med gosto zaraščenim skalovjem. 
Prostor se mi je zdel popolnoma podoben onemu pri lurški votlini na masabielskem skalovju v Pirenejih na Francoskem. 
Takoj mi šine v glavo: Kaj, ko bi na teh skalah dali postaviti za lurški jubilej kip Brezmadežne?

Primernejšega mesta bi človek res ne mogel najti za to. 

Nekaj dni pozneje sem svojo misel razložil kartuzijanskemu patru Brunu iz pleterskega samostana.
P. Bruno je mojo namero zelo pohvalil in me vprašal, ako imam že tudi kip lurške Matere božje. Povem mu, da ga nameravam kupiti oziroma naročiti. 
Takrat me redovnik povabi v kartuzijo... Našla sva podobo, ki še danes stoji na skali v Novem Lurdu. 

Ko so bili leta 1902 kartuzijani pregnani iz Francije, so se naselili v starodavni kartuziji v Pleterjih. S seboj so prinesli tudi kip Lurške Marije, ki je bil nameščen v njihovem generalatu v mestu Grenoble.

Duhovniki leskovške dekanije so sklenili, da bodo imeli jubilejno lurško proslavo 29. junija 1908 pred votlino pri vasi Rakovnik pod Gorjanci. 

Tam bodo slovesno "ustoličili" Marijin kip. Pri kraju, kamor so hoteli postaviti kip, je kartuzijanski kamnosek zapisal: Brezmadežnemu spočetju, čudodelnici premogočni, Materi najmilejši - se klanjajo Šentjernejci v jubilejnem 50. letu, kar se je prikazala v Lurdu. O Marija, varuj in razširjaj sv. Cerkev, čuvaj nedolžne, prosi za grešnike, varuj tebi posvečene, stori nas vse kakor Bernardko srečne, ako ne na tem, pa gotovo na onem svetu. Zraven je pripisan datum: 29. junij 1908.

Kronist pravi, da se je pri slovesnosti zbralo 7000 vernikov z vseh strani. Ta veličastna slovesnost je spodbudila ljudi, da so odslej zelo radi romali sem. Vedno bolj se je oglašala potreba po ureditvi kraja. 
Zato so leta 1912 preuredili prostor in postavili streho. 

Sem je pred koncem vojne, 25. avgusta 1918, poromal tudi škof Jeglič in prvič maševal na tem kraju. 

Od takrat se je zvrstilo veliko romanj, saj so ljudje iz vseh krajev Dolenjske radi poromali k Mariji. Marsikdo se odžeja ob studencu, ki izvira pri votlini in spominja na čudežni studenček iz Lurda. Vsak obisk v Novem Lurdu pa je svojevrstno "odžejanje" v harmoniji narave in tišine."

vir: http://www.kam.si/romarske_cerkve/lurd_pri_sentjerneju.html 

Malo pred ciljem, te na levi strani preseneti lično izdelan
čebelnjak s pravimi panjskimi končnicami.

Gorjanska tura.

Najbližji so.
Gorjanci namreč...
In če te dobi nevihta, ni tako hudo kot pa kje v Alpah.

Zatorej: "Na Gorjance pojdem!" sem prešerno zavpil nato pa se potiho odpravil iz hiše. :)
Vesna žal ni mogla z mano, zato jo dražiti nisem hotel preveč.
Samo malo, tako za zabavo... :)

Torej, odpeljal sem se do roba gozda, nekam nad Pangrč Grm.
Kaj dosti se nisem obiral, zato sem jo kmalu po nekajminutnem razgovoru z lokalcem mahnil višje, od cerkvice proti Trdinovem vrhu.

Kondicije ni primanjkovalo tako da sem se kakšen kilometer pred Trdinovim vrhom odločil, da zadevo malce začinim - ja, začel sem teči. :)
V hrib.
Moji prvi kilometer gorskega teka. :)

Sicer sem potem vse skupaj potegnil še nekaj kilometrov do Miklavža, ampak ta del se spušča, tako da verjetno ne šteje za gorskega...
Kakorkoli že, mimo vojašnice, čez pragozd, mimo gorjanskega jezera in oglarske kope, je šlo kotr hudir, nato pa od Miklavža pa do Gospodične malo manj.
Bilo je preprosto lepo, sončno in mudilo se mi ni nikamor.
Zakaj hiteti, sem si rekel in po turistično, z rož'co med zobmi, kravsljal proti Gospodični...

Sicer kaj dosti vse skupaj vseeno ni trajalo...:)
Tiste frčefele mlade, ki sem jih srečal, so me hitro vrgle iz sanjarjenja, tako da sem od Gospodične naprej zopet po pohodniško zastavil svoj korak.

Tudi ura je začela počasi dobivati zalet, tako da se ni bilo kaj preveč za obirati.
Še posebej, ker je doma čakala topla "župa" in čudovit nasmeh. :)
- "A si že doma?"

Hehehe... :)
Vedno preseneti.

Izhodišče nad Pangrč Grmom.

Iz Trdinovega vrha ponavadi ni posebnega razgleda.
Tudi tokrat je bilo ozračje nasičeno z vlago, vidljivost pa
dlje od Lisce ni segla.

Tudi letos je na Miklavžu postavljena oglarska kopa, ki jo pripravljajo
člani Društva Gorjanske košenice.

Ljudska.
O oglarju.

Pogorje Biokovo.

Tokrat grem pripravljen, sem si rekel...
In glej ga vraga, zopet se mi je zalomilo.

V glavnem, šla sva na morje; za deset dni, na makarsko riviero.
Tam sva kampirala že dve leti nazaj, v kampu Baško Polje.
Lušen, srednje velik, v borovi senci, neparceliran.
Najboljši, kar se mene tiče.

In pred dvemi leti sem opazil, da je kamp situiran pod enem izmed najlepših pogorjev na Hrvaškem - govorim o Biokovem.
Nazadnje, ko sva bila tu, nisva bila dovolj opremljena za vzpon, letos pa sem rekel, da se nama to ne bo zgodilo - sabo sva vzela palice, nahrbtnik, vodne mehe in nizke pohodne čevlje.

Nizke pohodne čevlje...
Kje mi je bila pamet, še danes ne vem.

Biokovo je zelo zahtevna gora.
Čeprav nima neke grozne nadmorske višine (najvišji vrh je na višini 1762 m), je popolnoma skalnata, površina pa tako razruta, da imajo še koze težave pri hoji.

Vsaj tako se vidi iz slik, ki sem jih gledal na predvečer nameravanega vzpona.
Sem pa tja pomislim, da bolje, da jih ne bi in bi samo šla in splezala gor.

A kaj ko vem, da se največ nesreč zgodi ravno v takih primerih - ekstremne razmere in neprimerna oprema.

In tako sva potem raje konec naslednjega dne vzela pod pod noge - s kolesom.
Vzpon je bil krut, vročina je z vsakim višinskim metrom in zaključevanjem dneva sicer popuščala, a bilo je vseeno naporno.

Razgled in nato spust po off-road stezi sta sicer delno zadovoljila vse skupaj, a vseeno je ostal grenek priokus, da tudi tokrat nisem svoje riti posedel na najvišji vrh pogorja.

A tako pač je.
V Baško Polje se bova še vrnila in kaj bi pa bilo, če bi že takoj videla in doživela vse, kar se da?
Samo še dolgcajt. :)

Pri Topićih se asfalt konča.

Zaradi naklona, vožnja na nekaterih delih pogorja, ni več možna.

Biokovo - oblito z žarki popoldanskega sonca.

Dan je bil naporen, a čudovit.
V ozadju Biokovo. pod njim mestece Bast.

Camino de Santiago - Od Leona do Santiaga de Compostele - 3.del.

V nadaljevanju je prepis iz tretjega, končnega dela Camina, ki sva ga z Vesno zaključila letos, v letu 2014.
Leta 2012 sva začela v St. Jean-de-Portu, drugi del leta 2013 v Estelli, tretji del letos, v Leonu.
Pred katedralo v Santiagu de Composteli sva prišla 29. maja 2014, ob 13:10 minut.

***

12.05.2014

NOVO MESTO-VIA TRIESTE-VALENCIA 

Prvih nekaj dni je transport, tu se ne da kaj veliko spremeniti...

Španija je pač daleč, denarja pa tudi nimam za stran metati.
In tako, namesto, da bi porabil polovico proračuna za let iz Ljubljane, raje izbiram letališče v Trstu.
Ryanair  leti  v Valencio že za 30 EUR, transfer iz Ljubljane do Ronchija pa tudi ni predrag - 11 EUR po osebi.
V glavnem, danes Valencia, jutri pa s hitrim vlakom do Leona na severu.

Hitri vlak Valencia-Leon drvi po tirih z 250 km/h.

***

13.05.2014

VALENCIA-LEON

Albergue Municipal v Leonu.
V nunskem samostanu, če sem bolj natančen...
Tu lahko v istih prostorih spijo samo poročeni; ostali morajo spati v prostorih, ki so določeni glede na spol.

Sam sem malo "priredil" resnico, tako da lahko z Vesno vseeno spiva skupaj.
To tu pomeni, da sva na istem pogradu - ona spodaj, jaz zgoraj. :)
Vse skupaj je bedarija, če mene vprašaš, ampak kakor je sedaj že znano, za moje mnenje ni nihče vprašal - njihovi prostori, njihova pravila.

Danes je bilo sicer kar pestro.

Po včerajšnjem večeru, ko sva se po obilni in nič kaj romarjem primerni večerji malo bolj pozno odpravila spat, sva se zbudila v ležerno jutro, ki pa je kmalu postalo vse prej kot pa to - zaradi obiranja bi namreč kmalu zamudila edini direktni hitri vlak za Leon.
Šlo je za dobesedno za minutke, napeto kot v Bond filmu... :)

Ampak na koncu sva se uspela vkrcati in to je bilo edino, kar je bilo zares važno.
Šesturna vožnja skozi Španijo je nato minila, kot bi mignil.
Vlak je vozil z 250 km/h, kilometre smo požirali kot za stavo.

Ko sva prispela, sva se odpravila direktno v prej omenjeni albergue, nato pa še v bližnjo katedralo, katere odprti čas sva ujela za las.

Katedrala v Leonu je poznana tudi pod imenom "Hiša svetlobe ali Pulchra Leonina".
Zgrajena je v gotskem stilu, na mestu, kjer so bila v preteklosti rimska kopališča.

Za obiskovalce je bila namreč to popoldne odprta samo 1 uro.
Pozneje so jo bili namreč zaprli za obred pogreba.
Nekaj dni nazaj se je v v Leonu zgodil umor/atentat na ženo predsednika pokrajine, v sprevodu, ki se je vil v katedralo pa je bilo poleg vse politične in vojaške smetane opaziti tudi predsednika Španije in kar nekaj visokih cerkvenih osebnosti.

Verjetno ni potrebno posebej omeniti, da je bilo poleg prisotnih tudi morje policistov in televizijskih ekip, ki so hotele ovekovečiti dogodek, ki je na odzive sodeč, pretresel celo Španijo.

Analize, rekonstrukcije smo potem lahko spremljali še dneve naprej, kadarkoli smo se pač v kakšnem baru ustavili na kavi ali zajtrku, nad nami pa so imeli prižgan TV.

Zdaj je večer in greva spat.
Jutri je nov dan.
In jutri se začne zares.

Končno.
T.S.

***

17.05.2014

Danes je četrti dan odkar sva krenila na pot.

Prvič sva utrujena malce bolj kot ponavadi - sva v kraju Foncebadon, 1.431 mnv.
Vzpon do tu je bil zahteven pa ne toliko zaradi terena, ki se konstantno dviga, ampak zaradi vročine.
Sonce, razbeljene skale, skoraj nič sence.
Ob poti nekaj križev, sem pa tja kakšen spomenik umrlim na poti, opomnik tistim, ki pretiravajo.

Temperature tu so res nekaj posebnega.
Zjutraj, ko se odpravimo na pot je okoli 0-5 stopinj Celzija, čez dan pa se dvignejo tja čez 30...

Do sedaj sva prehodila skupaj 74 km.

Prvi dan sva zaključila v Villarju de Mazarif.
Albergue je bil čudovit, s prekrasnim vrtom in skupno večerjo.
Tu sva spoznala Španko slovenskih korenin - dedek Slovenec, iz Trsta.
Sorodnike ima še v Ljubljani, gostilničarja Kovačiča. 
Kaj naj rečem? :)
Ne poznam.

Rimski most čez reko Orbigo.
V ozadju mesto Hospital del Rio Orbigo.

Drugi dan sva kot cilj določila Villares de Orbigo.
Ko sva se bližala kraju, sva bila že čisto na koncu z živci - pokalo je namreč kot v vojni.

Preden sva šla na pot, sem prebral, da v tem kraju lovijo lovci in da je prav fajn, da si malo bolj glasen kot ponavadi...
Za vsak slučaj namreč... da te ne zamenjajo za divjad. :)

Kot se je izkazalo kasneje, v vasi in v okolici ni bilo lovcev, ampak so praznovali praznik lokalnega cerkvenega zavetnika, to pa pomeni, da pokajo s karabidom ali nečim sličnim.
S tem so pozneje, ko je šla mimo procesija, prenehali.

Festivalsko vzdušje je bilo v vasi čutiti na vseh koncih.
Tudi nad tabo...

Albergue Villares de Orbigo.
Procesije, ki je šla mimo, zaradi spoštovanja do katoliške vere nisva slikala.
Nekako se mi ni zdelo prav...

Dan sva preživela večinoma zunaj; vrnila sva se samo na večerjo in spat.

Hrane je sicer več kot dovolj.
Zajtrkujemo praviloma v gostilnah, večerjava tam, kjer sva nastanjena.
Meni s tremi hodi stane cca 10 EUR/oseb, voda vino in kruh sta všetat v ceni.
Zajtrk je od 3-9 EUR, odvisno kaj ješ oz. piješ.

Pot je slikovita, jutra so hladna.

Voda se zadržuje na vsakem koraku.
Tu se je zbralo v jezercu, meglice, ki so ga prekrivale pa so
dajale celotni sceni čaroben občutek.

Včeraj sva dan zaključila v kraju Murias de Rechivaldo.
Prespala sva v državnem albergueu, ki se je ta dan šele odprl.
Trava še ni bila pokošena, pralni stroj je bil pokvarjen, ampak bilo je čisto in prijetno.
Nekaj ur sva bila v albergue-u čisto sama, koncem popoldneva sta se nama pridružili še dve ženski iz Belgije.

Noč je bila kar precej hladna, sam albergeue pa mi je bil zaradi prijaznega oskrbnika in prvinskega okolja eden najboljših nasploh.

 Ne bi nikdar rekel, glede na začetne občutke... :)
A je kdo gledal film "THE WAY"?
A se spomnite tistega lika "Ramon"? :)
Hvala bogu se je kasneje izkazalo, da je ta tip bil čisto nasprotje Ramonu...

No, danes smo tu, na 1400 metrih.
Malce piha, na okoliških vršacih je sneg.
Čeprav je potrebno imeti oblečen flis, je sonce ful močno.

Nastanjena sva v albergue-u, ki ga vodijo hipiji.
Sicer so večinoma ustrežljivi, vendar oderuški, da je kaj.
Za 40 ljudi sta samo dva WC-ja, dva tuša in štirje umivalniki.
Samo računajo... sem kar malce besen.

Romarji smo namreč dostikrat prisiljeni sprejeti tisto, kar je pač še na voljo.
Infrastruktura preprosto ne sledi povečanem številu romarjev; v "visoki" sezoni mora marsikdo prespati na prostem. 
V praksi nosi to še eno posledico - romarji dirjajo od enega prenočišča do drugega in vmes zamujajo vse tisto, kar romanje je - mir in spokojnost.

A tako pač je.
Lahko noč.

***

21.05.2014

Zadnjih par dni je bilo čisto divjih.
Zastrupila sva se s školjkami, ki sva jih jedla zvečer v eni izmed gostiln v kraju Molinaseca.
Mesto je sicer izredno lepo, s čudovitim  mostom iz rimskih časev, dvemi prekrasnimi cerkvami in z živahnim mestnim središčem.

V glavnem...

Po izredno zahtevnem spustu iz gore, ki je verjetno ob deževenem vremenu zaradi tega ker je pot speljana po presušenih skalnatih rečnih strugah in strmem pobočju kar precej nevaren, sva prispela v Molinaseco.
Tu sva si najela prijetno sobico z lastno kopalnico.

Po krajšem počitku sva se odpravila na večerjo v bližnjo gosilno, kjer sva si zaželela ribje juhe - ko sva jo dobila, sva ugotovila, da je večinoma iz školjk...
Priznati moram, da je bila sicer izredno okusna in sva jo pojedla do zadnje kapljice.

Kmalu po tistem, kos va odšla, pa naju je začelo nekaj mučiti.
V parih urah sva se izmenjevala na WC-ju
Driskala, bruhala, bilo je grozno.
Po prečuti noči sva bila popolnoma brez energije, dehidrirana.

Ne vem zakaj, ampak ob 8-ih zjutraj sva se odpravila dalje.
A nisva prišla daleč - po 7-ih kilometrih mučenja na poti, sva se ustavila v Ponferradi.

Zavila sva v lekarno, kjer sva kupila tablete za želodec oz. črevesno floro ter neke praške za rehidracijo.
Sobo sva našla v nekem hostlu in spala od 16-ih popoldne do 7-ih zjutraj.

Vmes sva pojedla vsak samo po dva prepečenca in eno suho figo ter spila nekaj rehidracijskega praška. To je bila vsa hrana in pijača, ki sva jo zaužila tisti dan.

Bila sva kot smrt in za trenutek sva pomislila, da bi morala v bolnico.
Odločila sva se da poskusiva zadevo prespati, glede na to, da sta se driskanje in bruhanje umirila.

Zjutraj sva se vstala in okoli 12-ih nadaljevala s potjo.

Bilo je težko, vendar je šlo.
V tišini, razen tistega: "Kako si? Bo šlo?"

Jedla razen prepečencev in nekaj suhega sadja do večera še vedno nisva nič.

Čeprav sva šla samo mimo, sva si v Astorgi ogledala katedralo (na levi strani slike)
Gaudijeva stvaritev (na desni strani slike) pa je ostala občudovana samo od zunaj.

Rabanal del Camino, kjer sva kupila izredno okusne figove ploščice.
Mnjami! :)

Nizko rastje, čeprav vse v cvetju, ni nudilo prav nobene sence.

Vroče kot v peklu, pot pa se je še kar dvigovala in dvigovala.

Končno na cilju današnje etape - Foncebadon, vas,
ki je imela do pred kratkim samo 2 prebivalca...

In ta ni eden od tistih dveh... :)

Cruz de Ferro - železni križ, pri katerem lahko romar odvrže svoje breme.
Ponavadi to simbolizira kamenček, posvetilo, slika ali kaj podobnega, kar romar prinese sabo.
Tega se je sedaj nabralo že za celo goro...

Detajl iz križa.

Sonce ostaja, hribi pa so končno za nekaj časa za nama.
V dolino gre vsaj prvih nekaj kilometrov lažje...

Sprevod proti Molinaseci, kraju, kjer sva zaradi zastrupitve skoraj
zaključila najin Camino.

Ta dan sva vseeno prišla do 22 kilometrov oddaljenega Villafrance del Bierza.
Prespala sva v starem samostanu, ki je preurejen v albergue - soba 8 EUR/osebo, v lastni sobi s kopalnico.
Tako poceni in z lastnimi sanitarijami nisva spala še nikoli.

Zvečer sva prvič pojedla nekaj konkretnejšega - hladno testeninsko solato jaz in vesna zeleno s sadjem, sirom in paradižniki.
In končno je vse ostalo v želodcu...

Bil je že čas, kajti z energijo sva bila na psu, pred nama pa je bil najzahtevnejši del Camina.

Včasih pomislim, da vsa dobila kazen za tisto neresnico v Leonu, ko sem zaposlene zavedel, da sva z Vesno poročena...
Bog si ga vedi...

Danes mislim, da sva premagala naječjo višinsko razliko na celem Caminu.
Poleg tega je cel dan deževalo, tla so bila razmočena in spolzka. 
Iz 527 m.n.v. smo se dvignili na 1286 m.n.v., skupaj pa naredili malo manj kot 29 km.

Destinacija: O'Cebreiro, Galicija.

Zdravje je zopet v redu, zvečer sva ponovno jedla pravo hrano.
sva pa zardi bolezni v zamudi s planom poti za cca 12 km, kar spet ni tako veliko, da jih ne bi mogla nadoknaditi v nadaljevanju poti.

Montes de Leon, na meji med Galicijo in Leonom.

Kot sem že omenil, je danes moj prvi deževni dan na Caminu.
In ker so moje nepremočljive Salomonke že bile malce načete (leva je z luknjo na zunanji membrani), sem jo pač doma dal pod vodo, da sem preveril ali drži vodo ali ne...
In jo je.
Tako doma, kot tudi tukaj.

A glej ga zlomka, desna, ki je bila popolnoma brez vidnih poškodb pa pušča kot sito.
Po 2 kilometrih prehojene poti je v čevlju bilo že več vode kot zunaj, voda v čevlju pa že pregovor pravi, da ni nič prida.
Vse skupaj sem delno rešil s plastično vrečko, ki sem jo dal pod vložek čevlja.
Kaj prida sicer ni nucalo, a bilo je bolje.
Zaradi dobrih nogavic me vsaj zeblo ni, da nisem dobil žuljev pa sem jih večkrat preobul.
Tako je to.

No, pa lahko noč.
T.S.

Salomon čevlji z dodatki.

***

27.05.2014

Dnevi tečejo.
Od Santiaga sva oddaljena samo še da dni oz. malo manj kot 40 km.
Tisti zaostanek, ki sva ga pridelala v Ponferradi, sva že nadoknadila.
Prvič do O'Cebreira, nato še drugi dan, ko sva potegnila še dodatnih 10 km na planiranih 19 km.
Prispela sva do Samosa.

Ker je bil to že drugi zaporedni 30 kilometerski odsek, je Vesna začutila bolečino v desni piščali pod kolenom, ki se je popoldne, malo pred Samosom toliko razbolela, da je bila nadaljnja pot že pod vprašajem.
Na srečo sva z masažo uspela bolečino odpraviti do te mere, da sva zjutraj lahko ponovno nadaljevala.
Sicer počasi, ampak je šlo.

V Samosu je drugače zelo lep samostan, ki sem si ga šel ogledati, ker pa je bilo vodenje v španskem jeziku, večine predstavitve nisem razumel... Tudi slik nimam. A tako pač je.

Kar naenkrat imaš občutek, da si v neki drugi državi.
Prej na Irskem kot pa v Španiji.

Pot proti Samosu se je vila skozi čudovite drevorede;
to je bil za mene eden izmed najlepših delov Camina...

Od Samosa naprej je tudi nehalo deževati - končno zopet brez dežnega plašča.
Prav zoprno je biti v njem, ker ne diha...
In potem si ponavadi bolj moker znotraj, kot pa če bi pustil da tisto mrženje pada po tebi...

V Galiciji konstantno pada dež.
Lepa, sončna obdobja so redkost, vreme pa se pozna tudi na razpoloženju romarjev.
Sam nisem bil nikakršna izjema... :)

Pomlad je kazala svoj cvetoči obraz na vsakem koraku.
Tudi rožic je bilo polno... :)

Jutra so sicer še vedno izredno hladna pa tudi čez dan se temperature ne dvignejo kaj veliko čez 10 stopinj Celzija.
Tam nekje do 15...

Noči so hladne, tako da v večini primerov poprosiva za dodatne odeje, ki pridejo še kako prav.

Kot sem že omenil, smo na poti do O' Cebreira prestopili v Galicijo.

Galicija je predvsem živinorejska dežela.
Peš poti so blatne, umazane in posejane s kravjimi iztrebki.
Tudi vasi so neurejene.
V bistvu vsa dežela zgleda zapuščena.
Stavbe v vaseh razpadajo ali pa so porušene, mladih ni, ostajajo samo še starejši, ki pa kaj prida ne morejo več postoriti...

Priznam, da mi ta del dežele ni všeč (razen redkih izjem kot je Samos, Portomarin... večji kraji v glavnem).
Vlažno je in umazano obenem pa mi je vroče zaradi ponča.
Ljudi ni, hodimo sami.

Vasi so zapuščene in zanemarjene.
Narava počasi jemlje nazaj, kar ji je človek nekdaj vzel...

Brez krav pač ne gre.

Občutek imam, kot da nisem na Caminu.
Dan je podoben dnevu, mesta so skoraj identična.

Poleg Samosa me je prijetno presenetil edino Portomarin - tu sva si ogledala reko, križarsko cerkev in celo nogometno tekmo lokalne dvoranske lige... :)

Portomarin - belo mestece nad reko.
V ozadju cerkev-grad svetega Nikolaja -
Miklavža po naše... :)

Tu je romarje na poti varoval Malteški viteški red;
cerkev je zgradil v obliki trdnjave.

Španski jezik mi tudi pride zelo prav, vesel sem, da sem se ga naučil.
Angleško razumejo in govorijo samo redki...
Tako lahko vsaj rečem kakšno z domačini.
In tistih nekaj je res veselih, da jih kdo ogovori, ne pa da samo hodijo mimo kot duhovi in strmijo nekam v prazno.

Včasih imam tudi jaz občutek, da je večina romarjev ne-živih.
Bolj so podobni robotom, kot pa ljudem...

Na poti puščajo romarji marsikaj.
Na takšnih kupih se ponavadi znajdejo prošnje, posvetila in podobno.

Nekaj romarjev se na Camino poda na konjskih hrbtih.
Ne predstavljam si ravno, kakšna je njihova rit po 700 kilometrih... :)

Danes sva v Arzui.
Iz Samosa do tu je cca 70 km, do Santiaga še cca 40.

Jutri prespiva v Pedrouzi, pojutrišnjem pa prispeva v Santiago.

Kot sem že omenil, dnevi minevajo hitro in pot po kateri hodiva naju bo vsak čas pripeljala tja, kamor sva se pred dvemi leti namenila.
Upam, da bo sonce.

T.

Na koncu najine poti - pred katedralo v Santiagu de Compostela, kjer
počivajo posmrtni ostanki svetega Jakoba.

Naslednji dan sva šla k frančiškanom po compostelo -
potrdilo v spomin na to, da sva opravila Jakobovo pot.

Pogled iz hotela v katerem sva preživela zadnjo noč pred odhodom domov.

***

Tako. 
Tu se moji zapiski končajo.
V Caminu de Santiagu sva ostala dva dni, od tega sva en dan iskala pralnico perila, ki jo seveda nisva našla.
Nazadnje sva se dogovorila, da bova oblačila oprala v hotelu za kar sva odštela skoraj več kot za samo nastanitev...
V Santiagu je bil namreč praznik in bilo je vse zaprto.

Zadnji dan sva se na letališče odpravila s taxijem.
Po dveh tednih hoje, mi je njegova divja desetminutna vožnja naredila to, da sem na letališču letel direktno na WC bruhat.
Nato so mi iz oddane prtljage ukradli telefon z vsemi slikami, ki sem jih naredil na Caminu, z vsemi hotelskimi rezervacijami, ki sva jih še potrebovala, z aktivnim plačniškim sistemom, z vsemi dostopi do e-mailov, da ne omenjam obeska, ki sem ga nosil vso pot...
Pokora je bila kruta, pokora je bila za tiste, ki ne verjamejo...


"Pokora za nejeverne.

Kot bi me kamenjali, zakopali in polili z gnojnico.
Vse samo zaradi par stavkov, ki sem jih izrekel razumsko, v dobri veri.
V veri, ki sicer ni imela nič skupnega z verskimi normativi, nič skupnega z rimo-katoliško vero in s tistim, da blagor tistim, ki verjamejo, ne da bi videli.

A kaj, ko sam vseeno verjamem.
Seveda verjamem.
Kdo pa ne?
Takih, ki resnično verjamejo, da ne verjamejo v nič, po moje ni veliko.

Sicer sem zgleda, kot sem oni dan spoznal oz. kot so mi razložili, agnostik.
Heretik, bi rekli tisti "pravoverni".
A kaj češ.
Tak pač sem.

In tako sem oni dan za svoje besede, za svoje dvome nad svetim in posvečenim, prejel svojo prvo kazen; če tudi zadnjo, nimam pojma...

Zgodilo se je preprosto preveč dogodkov, da bi vse skupaj bilo samo golo naključje.
Sicer pa itak ne verjamem v naključja.
Ker jih preprosto ni.

So samo reakcije na naše akcije, pridelek, ki smo ga posejali in ga potem žanjemo.
So samo palice, ki rastejo nekje za vsako rit posebej.

V luči tega sem nato zaman prenašal svoje umazane cunje 5 kilometrov daleč.
In 24 ur zatem bruhal zaradi prehitre vožnje zmešanega taksista, kar še ni bilo tisto najhujše...

Že čez pol ure so mi na letališču ukradli telefon z vsemi dostopi, gesli in številkami bančnih kartic, posledično pa sem ob tem dogodku izgubil tudi vse slike iz poti, vse spomine, ki sem jih s telefonom ujel za poznejše čase.
In na koncu mi je bil vzet tudi obesek, ki sem ga nosil sabo vseh trdih 650 km, ki sem jih prehodil.
In magnetek s sliko katedrale v kateri sem podvomil.

Vzeto mi je bilo (skoraj) vse, kar me je povezovalo s potjo.

Poleg tistih nekaj par slikic, ki jih je posnela Vesna, so mi ostale le še tiste, ki jih imam v glavi.
Mogoče bo čez čas izginilo tudi to, a do takrat stojim pokonci in se ne predajam.
Ne uklanjam se.
Ne obupujem.
Naj mi vzame(jo).
Dam jim še kaj drugega, če je treba.

Ljudem se zgodi v življenju še marsikaj hujšega, kot je to.
Razlika med njimi in mano je samo v tem, da jaz vem, zakaj se je meni.
In v tem, da bom jaz poskrbel za to, da se me v bodoče takšne stvari ne bodo več dotaknile.

Ker na koncu verjamem tudi v to, da so take stvari popolnoma in čisto nepomembne.
Dust in the wind, truth in the closet.
Close it, burn it."

Bil sem razočaran.  Ne zaradi telefona, ampak zaradi slik in spominkov,
ki so mi jih ukradli. Ampak tako pač je.
Včasih ti v življenju ostanejo samo spomini, ki pa žal slej ko prej zbledijo.
Bojim se, da bo tudi tu tako.

Tako je bilo.
Po Caminu sva šla za dva dni še v Milano, na koncert Bad religion.
Bilo je lepo, a vseeno z grenkim priokusom zaradi kraje in vseh težav, ki so se pojavile zaradi tega.

Camino je sedaj za nama.
Kaj naj rečem?
Se splača?
Žrtvovati toliko časa, zdravje, toliko denarja?

Ali sem na koncu izgubil vero?
Težko odgovorim...
Razmišljal sem namreč o marsičem.
Ampak ti "Zakaj-i" niso dobili svojega "Zato."
In mogoče je tudi prav tako.

Sam namreč nisem tisti tipični kristjan.
Ne hodim v Cerkev, ne molim kadar hodim spat.
Živim pa nekako po načelih tistega kar uči.
In to je dobrota in skrb za tiste, ki nimajo ali pa ne znajo.

Vsak doživi Camino na svoj način.
In moj je žal še vedno zavit v tančico skrivnosti...

Milanska katedrala z vsem vrvežem, ki mu pripada.

V Trezzu sull' Addi, v Live klubu se je odvil koncert moje
najljubše skupine.
Naključja ne obstajajo.

P.S.: Vse slike v tej objavi so last Vesne K.