Leta 2012 sva začela v St. Jean-de-Portu, drugi del leta 2013 v Estelli, tretji del letos, v Leonu.
Pred katedralo v Santiagu de Composteli sva prišla 29. maja 2014, ob 13:10 minut.
***
NOVO MESTO-VIA TRIESTE-VALENCIA
Prvih nekaj dni je transport, tu se ne da kaj veliko spremeniti...
Španija je pač daleč, denarja pa tudi nimam za stran metati.
In tako, namesto, da bi porabil polovico proračuna za let iz Ljubljane, raje izbiram letališče v Trstu.
Ryanair leti v Valencio že za 30 EUR, transfer iz Ljubljane do Ronchija pa tudi ni predrag - 11 EUR po osebi.
V glavnem, danes Valencia, jutri pa s hitrim vlakom do Leona na severu.
 |
| Hitri vlak Valencia-Leon drvi po tirih z 250 km/h. |
***
VALENCIA-LEON
Albergue Municipal v Leonu.
V nunskem samostanu, če sem bolj natančen...
Tu lahko v istih prostorih spijo samo poročeni; ostali morajo spati v prostorih, ki so določeni glede na spol.
Sam sem malo "priredil" resnico, tako da lahko z Vesno vseeno spiva skupaj.
To tu pomeni, da sva na istem pogradu - ona spodaj, jaz zgoraj. :)
Vse skupaj je bedarija, če mene vprašaš, ampak kakor je sedaj že znano, za moje mnenje ni nihče vprašal - njihovi prostori, njihova pravila.
Danes je bilo sicer kar pestro.
Po včerajšnjem večeru, ko sva se po obilni in nič kaj romarjem primerni večerji malo bolj pozno odpravila spat, sva se zbudila v ležerno jutro, ki pa je kmalu postalo vse prej kot pa to - zaradi obiranja bi namreč kmalu zamudila edini direktni hitri vlak za Leon.
Šlo je za dobesedno za minutke, napeto kot v Bond filmu... :)
Ampak na koncu sva se uspela vkrcati in to je bilo edino, kar je bilo zares važno.
Šesturna vožnja skozi Španijo je nato minila, kot bi mignil.
Vlak je vozil z 250 km/h, kilometre smo požirali kot za stavo.
Ko sva prispela, sva se odpravila direktno v prej omenjeni albergue, nato pa še v bližnjo katedralo, katere odprti čas sva ujela za las.
 |
| Katedrala v Leonu je poznana tudi pod imenom "Hiša svetlobe ali Pulchra Leonina". Zgrajena je v gotskem stilu, na mestu, kjer so bila v preteklosti rimska kopališča. |
Za obiskovalce je bila namreč to popoldne odprta samo 1 uro.
Pozneje so jo bili namreč zaprli za obred pogreba.
Nekaj dni nazaj se je v v Leonu zgodil umor/atentat na ženo predsednika pokrajine, v sprevodu, ki se je vil v katedralo pa je bilo poleg vse politične in vojaške smetane opaziti tudi predsednika Španije in kar nekaj visokih cerkvenih osebnosti.
Verjetno ni potrebno posebej omeniti, da je bilo poleg prisotnih tudi morje policistov in televizijskih ekip, ki so hotele ovekovečiti dogodek, ki je na odzive sodeč, pretresel celo Španijo.
Analize, rekonstrukcije smo potem lahko spremljali še dneve naprej, kadarkoli smo se pač v kakšnem baru ustavili na kavi ali zajtrku, nad nami pa so imeli prižgan TV.
Zdaj je večer in greva spat.
Jutri je nov dan.
In jutri se začne zares.
Končno.
T.S.
***
17.05.2014
Danes je četrti dan odkar sva krenila na pot.
Prvič sva utrujena malce bolj kot ponavadi - sva v kraju Foncebadon, 1.431 mnv.
Vzpon do tu je bil zahteven pa ne toliko zaradi terena, ki se konstantno dviga, ampak zaradi vročine.
Sonce, razbeljene skale, skoraj nič sence.
Ob poti nekaj križev, sem pa tja kakšen spomenik umrlim na poti, opomnik tistim, ki pretiravajo.
Temperature tu so res nekaj posebnega.
Zjutraj, ko se odpravimo na pot je okoli 0-5 stopinj Celzija, čez dan pa se dvignejo tja čez 30...
Do sedaj sva prehodila skupaj 74 km.
Prvi dan sva zaključila v Villarju de Mazarif.
Albergue je bil čudovit, s prekrasnim vrtom in skupno večerjo.
Tu sva spoznala Španko slovenskih korenin - dedek Slovenec, iz Trsta.
Sorodnike ima še v Ljubljani, gostilničarja Kovačiča.
Kaj naj rečem? :)
Ne poznam.
 |
| Rimski most čez reko Orbigo. V ozadju mesto Hospital del Rio Orbigo. |
Ko sva se bližala kraju, sva bila že čisto na koncu z živci - pokalo je namreč kot v vojni.
Preden sva šla na pot, sem prebral, da v tem kraju lovijo lovci in da je prav fajn, da si malo bolj glasen kot ponavadi...
Za vsak slučaj namreč... da te ne zamenjajo za divjad. :)
Kot se je izkazalo kasneje, v vasi in v okolici ni bilo lovcev, ampak so praznovali praznik lokalnega cerkvenega zavetnika, to pa pomeni, da pokajo s karabidom ali nečim sličnim.
S tem so pozneje, ko je šla mimo procesija, prenehali.
 |
| Festivalsko vzdušje je bilo v vasi čutiti na vseh koncih. Tudi nad tabo... |
 |
| Albergue Villares de Orbigo. Procesije, ki je šla mimo, zaradi spoštovanja do katoliške vere nisva slikala. Nekako se mi ni zdelo prav... |
Hrane je sicer več kot dovolj.
Zajtrkujemo praviloma v gostilnah, večerjava tam, kjer sva nastanjena.
Meni s tremi hodi stane cca 10 EUR/oseb, voda vino in kruh sta všetat v ceni.
Zajtrk je od 3-9 EUR, odvisno kaj ješ oz. piješ.
 |
| Pot je slikovita, jutra so hladna. |
 |
| Voda se zadržuje na vsakem koraku. Tu se je zbralo v jezercu, meglice, ki so ga prekrivale pa so dajale celotni sceni čaroben občutek. |
Prespala sva v državnem albergueu, ki se je ta dan šele odprl.
Trava še ni bila pokošena, pralni stroj je bil pokvarjen, ampak bilo je čisto in prijetno.
Nekaj ur sva bila v albergue-u čisto sama, koncem popoldneva sta se nama pridružili še dve ženski iz Belgije.
Noč je bila kar precej hladna, sam albergeue pa mi je bil zaradi prijaznega oskrbnika in prvinskega okolja eden najboljših nasploh.
Ne bi nikdar rekel, glede na začetne občutke... :)
A je kdo gledal film "THE WAY"?
A se spomnite tistega lika "Ramon"? :)
Hvala bogu se je kasneje izkazalo, da je ta tip bil čisto nasprotje Ramonu...
No, danes smo tu, na 1400 metrih.
Malce piha, na okoliških vršacih je sneg.
Čeprav je potrebno imeti oblečen flis, je sonce ful močno.
Nastanjena sva v albergue-u, ki ga vodijo hipiji.
Sicer so večinoma ustrežljivi, vendar oderuški, da je kaj.
Za 40 ljudi sta samo dva WC-ja, dva tuša in štirje umivalniki.
Samo računajo... sem kar malce besen.
Romarji smo namreč dostikrat prisiljeni sprejeti tisto, kar je pač še na voljo.
Infrastruktura preprosto ne sledi povečanem številu romarjev; v "visoki" sezoni mora marsikdo prespati na prostem.
V praksi nosi to še eno posledico - romarji dirjajo od enega prenočišča do drugega in vmes zamujajo vse tisto, kar romanje je - mir in spokojnost.
A tako pač je.
Lahko noč.
***
21.05.2014
Zadnjih par dni je bilo čisto divjih.
Zastrupila sva se s školjkami, ki sva jih jedla zvečer v eni izmed gostiln v kraju Molinaseca.
Mesto je sicer izredno lepo, s čudovitim mostom iz rimskih časev, dvemi prekrasnimi cerkvami in z živahnim mestnim središčem.
V glavnem...
Po izredno zahtevnem spustu iz gore, ki je verjetno ob deževenem vremenu zaradi tega ker je pot speljana po presušenih skalnatih rečnih strugah in strmem pobočju kar precej nevaren, sva prispela v Molinaseco.
Tu sva si najela prijetno sobico z lastno kopalnico.
Po krajšem počitku sva se odpravila na večerjo v bližnjo gosilno, kjer sva si zaželela ribje juhe - ko sva jo dobila, sva ugotovila, da je večinoma iz školjk...
Priznati moram, da je bila sicer izredno okusna in sva jo pojedla do zadnje kapljice.
Kmalu po tistem, kos va odšla, pa naju je začelo nekaj mučiti.
V parih urah sva se izmenjevala na WC-ju
Driskala, bruhala, bilo je grozno.
Po prečuti noči sva bila popolnoma brez energije, dehidrirana.
Ne vem zakaj, ampak ob 8-ih zjutraj sva se odpravila dalje.
A nisva prišla daleč - po 7-ih kilometrih mučenja na poti, sva se ustavila v Ponferradi.
Zavila sva v lekarno, kjer sva kupila tablete za želodec oz. črevesno floro ter neke praške za rehidracijo.
Sobo sva našla v nekem hostlu in spala od 16-ih popoldne do 7-ih zjutraj.
Vmes sva pojedla vsak samo po dva prepečenca in eno suho figo ter spila nekaj rehidracijskega praška. To je bila vsa hrana in pijača, ki sva jo zaužila tisti dan.
Bila sva kot smrt in za trenutek sva pomislila, da bi morala v bolnico.
Odločila sva se da poskusiva zadevo prespati, glede na to, da sta se driskanje in bruhanje umirila.
Zjutraj sva se vstala in okoli 12-ih nadaljevala s potjo.
Bilo je težko, vendar je šlo.
V tišini, razen tistega: "Kako si? Bo šlo?"
Jedla razen prepečencev in nekaj suhega sadja do večera še vedno nisva nič.
 |
| Čeprav sva šla samo mimo, sva si v Astorgi ogledala katedralo (na levi strani slike) Gaudijeva stvaritev (na desni strani slike) pa je ostala občudovana samo od zunaj. |
 |
| Rabanal del Camino, kjer sva kupila izredno okusne figove ploščice. Mnjami! :) |
 |
| Nizko rastje, čeprav vse v cvetju, ni nudilo prav nobene sence. |
 |
| Vroče kot v peklu, pot pa se je še kar dvigovala in dvigovala. |
 |
| Končno na cilju današnje etape - Foncebadon, vas, ki je imela do pred kratkim samo 2 prebivalca... |
 |
| In ta ni eden od tistih dveh... :) |
 |
| Cruz de Ferro - železni križ, pri katerem lahko romar odvrže svoje breme. Ponavadi to simbolizira kamenček, posvetilo, slika ali kaj podobnega, kar romar prinese sabo. Tega se je sedaj nabralo že za celo goro... |
 |
| Detajl iz križa. |
 |
| Sonce ostaja, hribi pa so končno za nekaj časa za nama. V dolino gre vsaj prvih nekaj kilometrov lažje... |
 |
| Sprevod proti Molinaseci, kraju, kjer sva zaradi zastrupitve skoraj zaključila najin Camino. |
Prespala sva v starem samostanu, ki je preurejen v albergue - soba 8 EUR/osebo, v lastni sobi s kopalnico.
Tako poceni in z lastnimi sanitarijami nisva spala še nikoli.
Zvečer sva prvič pojedla nekaj konkretnejšega - hladno testeninsko solato jaz in vesna zeleno s sadjem, sirom in paradižniki.
In končno je vse ostalo v želodcu...
Bil je že čas, kajti z energijo sva bila na psu, pred nama pa je bil najzahtevnejši del Camina.
Včasih pomislim, da vsa dobila kazen za tisto neresnico v Leonu, ko sem zaposlene zavedel, da sva z Vesno poročena...
Bog si ga vedi...
Danes mislim, da sva premagala naječjo višinsko razliko na celem Caminu.
Poleg tega je cel dan deževalo, tla so bila razmočena in spolzka.
Iz 527 m.n.v. smo se dvignili na 1286 m.n.v., skupaj pa naredili malo manj kot 29 km.
Destinacija: O'Cebreiro, Galicija.
Zdravje je zopet v redu, zvečer sva ponovno jedla pravo hrano.
sva pa zardi bolezni v zamudi s planom poti za cca 12 km, kar spet ni tako veliko, da jih ne bi mogla nadoknaditi v nadaljevanju poti.
 |
| Montes de Leon, na meji med Galicijo in Leonom. |
In ker so moje nepremočljive Salomonke že bile malce načete (leva je z luknjo na zunanji membrani), sem jo pač doma dal pod vodo, da sem preveril ali drži vodo ali ne...
In jo je.
Tako doma, kot tudi tukaj.
A glej ga zlomka, desna, ki je bila popolnoma brez vidnih poškodb pa pušča kot sito.
Po 2 kilometrih prehojene poti je v čevlju bilo že več vode kot zunaj, voda v čevlju pa že pregovor pravi, da ni nič prida.
Vse skupaj sem delno rešil s plastično vrečko, ki sem jo dal pod vložek čevlja.
Kaj prida sicer ni nucalo, a bilo je bolje.
Zaradi dobrih nogavic me vsaj zeblo ni, da nisem dobil žuljev pa sem jih večkrat preobul.
Tako je to.
No, pa lahko noč.
T.S.
 |
| Salomon čevlji z dodatki. |
***
27.05.2014
Dnevi tečejo.
Od Santiaga sva oddaljena samo še da dni oz. malo manj kot 40 km.
Tisti zaostanek, ki sva ga pridelala v Ponferradi, sva že nadoknadila.
Prvič do O'Cebreira, nato še drugi dan, ko sva potegnila še dodatnih 10 km na planiranih 19 km.
Prispela sva do Samosa.
Ker je bil to že drugi zaporedni 30 kilometerski odsek, je Vesna začutila bolečino v desni piščali pod kolenom, ki se je popoldne, malo pred Samosom toliko razbolela, da je bila nadaljnja pot že pod vprašajem.
Na srečo sva z masažo uspela bolečino odpraviti do te mere, da sva zjutraj lahko ponovno nadaljevala.
Sicer počasi, ampak je šlo.
V Samosu je drugače zelo lep samostan, ki sem si ga šel ogledati, ker pa je bilo vodenje v španskem jeziku, večine predstavitve nisem razumel... Tudi slik nimam. A tako pač je.
 |
| Kar naenkrat imaš občutek, da si v neki drugi državi. Prej na Irskem kot pa v Španiji. |
 |
| Pot proti Samosu se je vila skozi čudovite drevorede; to je bil za mene eden izmed najlepših delov Camina... |
Prav zoprno je biti v njem, ker ne diha...
In potem si ponavadi bolj moker znotraj, kot pa če bi pustil da tisto mrženje pada po tebi...
 |
| V Galiciji konstantno pada dež. Lepa, sončna obdobja so redkost, vreme pa se pozna tudi na razpoloženju romarjev. Sam nisem bil nikakršna izjema... :) |
 |
| Pomlad je kazala svoj cvetoči obraz na vsakem koraku. Tudi rožic je bilo polno... :) |
Tam nekje do 15...
Noči so hladne, tako da v večini primerov poprosiva za dodatne odeje, ki pridejo še kako prav.
Kot sem že omenil, smo na poti do O' Cebreira prestopili v Galicijo.
Galicija je predvsem živinorejska dežela.
Peš poti so blatne, umazane in posejane s kravjimi iztrebki.
Tudi vasi so neurejene.
V bistvu vsa dežela zgleda zapuščena.
Stavbe v vaseh razpadajo ali pa so porušene, mladih ni, ostajajo samo še starejši, ki pa kaj prida ne morejo več postoriti...
Priznam, da mi ta del dežele ni všeč (razen redkih izjem kot je Samos, Portomarin... večji kraji v glavnem).
Vlažno je in umazano obenem pa mi je vroče zaradi ponča.
Ljudi ni, hodimo sami.
 |
| Vasi so zapuščene in zanemarjene. Narava počasi jemlje nazaj, kar ji je človek nekdaj vzel... |
 |
| Brez krav pač ne gre. |
Dan je podoben dnevu, mesta so skoraj identična.
Poleg Samosa me je prijetno presenetil edino Portomarin - tu sva si ogledala reko, križarsko cerkev in celo nogometno tekmo lokalne dvoranske lige... :)
 |
| Portomarin - belo mestece nad reko. V ozadju cerkev-grad svetega Nikolaja - Miklavža po naše... :) |
 |
| Tu je romarje na poti varoval Malteški viteški red; cerkev je zgradil v obliki trdnjave. |
Španski jezik mi tudi pride zelo prav, vesel sem, da sem se ga naučil.
Angleško razumejo in govorijo samo redki...
Tako lahko vsaj rečem kakšno z domačini.
In tistih nekaj je res veselih, da jih kdo ogovori, ne pa da samo hodijo mimo kot duhovi in strmijo nekam v prazno.
Včasih imam tudi jaz občutek, da je večina romarjev ne-živih.
Bolj so podobni robotom, kot pa ljudem...
 |
| Na poti puščajo romarji marsikaj. Na takšnih kupih se ponavadi znajdejo prošnje, posvetila in podobno. |
 |
| Nekaj romarjev se na Camino poda na konjskih hrbtih. Ne predstavljam si ravno, kakšna je njihova rit po 700 kilometrih... :) |
Danes sva v Arzui.
Iz Samosa do tu je cca 70 km, do Santiaga še cca 40.
Jutri prespiva v Pedrouzi, pojutrišnjem pa prispeva v Santiago.
Kot sem že omenil, dnevi minevajo hitro in pot po kateri hodiva naju bo vsak čas pripeljala tja, kamor sva se pred dvemi leti namenila.
Upam, da bo sonce.
T.
 |
| Na koncu najine poti - pred katedralo v Santiagu de Compostela, kjer počivajo posmrtni ostanki svetega Jakoba. |
 |
| Naslednji dan sva šla k frančiškanom po compostelo - potrdilo v spomin na to, da sva opravila Jakobovo pot. |
 |
| Pogled iz hotela v katerem sva preživela zadnjo noč pred odhodom domov. |
***
Tako.
Tu se moji zapiski končajo.
V Caminu de Santiagu sva ostala dva dni, od tega sva en dan iskala pralnico perila, ki jo seveda nisva našla.
Nazadnje sva se dogovorila, da bova oblačila oprala v hotelu za kar sva odštela skoraj več kot za samo nastanitev...
V Santiagu je bil namreč praznik in bilo je vse zaprto.
Zadnji dan sva se na letališče odpravila s taxijem.
Po dveh tednih hoje, mi je njegova divja desetminutna vožnja naredila to, da sem na letališču letel direktno na WC bruhat.
Nato so mi iz oddane prtljage ukradli telefon z vsemi slikami, ki sem jih naredil na Caminu, z vsemi hotelskimi rezervacijami, ki sva jih še potrebovala, z aktivnim plačniškim sistemom, z vsemi dostopi do e-mailov, da ne omenjam obeska, ki sem ga nosil vso pot...
Pokora je bila kruta, pokora je bila za tiste, ki ne verjamejo...
"Pokora za nejeverne.
Vse samo zaradi par stavkov, ki sem jih izrekel razumsko, v dobri veri.
V veri, ki sicer ni imela nič skupnega z verskimi normativi, nič skupnega z rimo-katoliško vero in s tistim, da blagor tistim, ki verjamejo, ne da bi videli.
A kaj, ko sam vseeno verjamem.
Seveda verjamem.
Kdo pa ne?
Takih, ki resnično verjamejo, da ne verjamejo v nič, po moje ni veliko.
Sicer sem zgleda, kot sem oni dan spoznal oz. kot so mi razložili, agnostik.
Heretik, bi rekli tisti "pravoverni".
A kaj češ.
Tak pač sem.
In tako sem oni dan za svoje besede, za svoje dvome nad svetim in posvečenim, prejel svojo prvo kazen; če tudi zadnjo, nimam pojma...
Zgodilo se je preprosto preveč dogodkov, da bi vse skupaj bilo samo golo naključje.
Sicer pa itak ne verjamem v naključja.
Ker jih preprosto ni.
So samo reakcije na naše akcije, pridelek, ki smo ga posejali in ga potem žanjemo.
So samo palice, ki rastejo nekje za vsako rit posebej.
V luči tega sem nato zaman prenašal svoje umazane cunje 5 kilometrov daleč.
In 24 ur zatem bruhal zaradi prehitre vožnje zmešanega taksista, kar še ni bilo tisto najhujše...
Že čez pol ure so mi na letališču ukradli telefon z vsemi dostopi, gesli in številkami bančnih kartic, posledično pa sem ob tem dogodku izgubil tudi vse slike iz poti, vse spomine, ki sem jih s telefonom ujel za poznejše čase.
In na koncu mi je bil vzet tudi obesek, ki sem ga nosil sabo vseh trdih 650 km, ki sem jih prehodil.
In magnetek s sliko katedrale v kateri sem podvomil.
Vzeto mi je bilo (skoraj) vse, kar me je povezovalo s potjo.
Poleg tistih nekaj par slikic, ki jih je posnela Vesna, so mi ostale le še tiste, ki jih imam v glavi.
Mogoče bo čez čas izginilo tudi to, a do takrat stojim pokonci in se ne predajam.
Ne uklanjam se.
Ne obupujem.
Naj mi vzame(jo).
Dam jim še kaj drugega, če je treba.
Ljudem se zgodi v življenju še marsikaj hujšega, kot je to.
Razlika med njimi in mano je samo v tem, da jaz vem, zakaj se je meni.
In v tem, da bom jaz poskrbel za to, da se me v bodoče takšne stvari ne bodo več dotaknile.
Ker na koncu verjamem tudi v to, da so take stvari popolnoma in čisto nepomembne.
Dust in the wind, truth in the closet.
Close it, burn it."
 |
| Bil sem razočaran. Ne zaradi telefona, ampak zaradi slik in spominkov, ki so mi jih ukradli. Ampak tako pač je. Včasih ti v življenju ostanejo samo spomini, ki pa žal slej ko prej zbledijo. Bojim se, da bo tudi tu tako. |
Tako je bilo.
Po Caminu sva šla za dva dni še v Milano, na koncert Bad religion.
Bilo je lepo, a vseeno z grenkim priokusom zaradi kraje in vseh težav, ki so se pojavile zaradi tega.
Camino je sedaj za nama.
Kaj naj rečem?
Se splača?
Žrtvovati toliko časa, zdravje, toliko denarja?
Ali sem na koncu izgubil vero?
Težko odgovorim...
Razmišljal sem namreč o marsičem.
Ampak ti "Zakaj-i" niso dobili svojega "Zato."
In mogoče je tudi prav tako.
Sam namreč nisem tisti tipični kristjan.
Ne hodim v Cerkev, ne molim kadar hodim spat.
Živim pa nekako po načelih tistega kar uči.
In to je dobrota in skrb za tiste, ki nimajo ali pa ne znajo.
Vsak doživi Camino na svoj način.
In moj je žal še vedno zavit v tančico skrivnosti...
 |
| Milanska katedrala z vsem vrvežem, ki mu pripada. |
 |
| V Trezzu sull' Addi, v Live klubu se je odvil koncert moje najljubše skupine. Naključja ne obstajajo. |
P.S.: Vse slike v tej objavi so last Vesne K.
