Innerkrems in Katschberg.

Dvodnevni valentinov izlet na avstrijsko Koroško.
Snega je bilo dovolj, kondicije in sonca pa tudi.
V soboto je bilo v Katschbergu sicer več Slovencev kot Avstrijcev, temu primerna pa tudi gneča.

Je bil pa petek zato toliko boljši in lepši.
Innerkrems je manjše smučišče s cca 25km prog in samo dvema sedežnicama, kar pa je za količino smučarjev, ki sva jih tisti dan srečala tam, čisto zadostovalo.
Smučišče je za moje pojme super in tu (ne moreš verjeti) sem se prvič poizkusil na sidru.

Za boardarja je sidro bojda smrt.
You tube videov, ki so kazali peripetije s tem pomagalom, ki te spravi na vrh hriba, so naravnost smešne.
Za tistega, ki je na sidru sicer ne, ampak ostala raja pa dol pada od smeha.

Ker pa na Innerkremsu ni bilo gledalcev, sem se pač odločil, da je tudi za mene prišel čas, da stopim proti tej oviri - teorije z videov sem imel po mojem mnenju namreč dovolj.

Kaj naj rečem?

Iz prve!
Brez težav, gledal sem nazaj, naprej, v luft, vsepovsod... še z Vesno sem se pogovarjal med tem, ko sva drsela proti hribu navzgor... sama je namreč "vzela" drugo sidro.
Ziher je ziher... :)
Kakor koli že, stvar je dokaj "straightforward" kakor bi rekli angleško govoreči in skrbi so čisto odveč.
Vsaj zame so na srečo bile. :)
Upam, da bo tudi pri skakalnih obratih tako...

V Avstriji snega ne primanjkuje.

Innerkrems snowpark z nekaj manjšimi skakalnicami in raili.

Gorjanska avantura.

Žled je naredil takšno škodo, da je joj.
Na Dolenjskem sicer malo manj, drugje pa je stvar katastrofična.
Po ocenah je žled samo v teh dneh poškodoval toliko dreves, kakor prej v 50 letih skupaj.
Pristojna državna ministrstva pravijo, da je škoda tisočletna...
Opustošenih je več kot 50% slovenskih gozdov.

Z Vesno sva se odpravila na Gorjance.
Kam drugam niti ni varno iti.
Vse škriplje, poka in se lomi.
Gorjanci so sicer najhujšemu ubežali, a vseeno se tudi tu in tam vidi, kaj lahko naredi sneg in žled.

Bilo je dokaj solidno jutro; sem ter tja sončni žarki, malo je sicer pihalo, ampak za na pot ne preveč.
In sva šla.

Tokrat sva krenila iz smučišča.
Žal se je veter kaj kmalu obrnil in začelo je prav po sibirsko pihati.
Mraz mi je rinil pod kožo in kot za stavo sem opogumljen s sončnimi žarki windstoper pustil doma.
Kakšna napaka...

Sicer sem imel rezervnih oblačil, tako da sem uspel zdržati do Gospodične, ampak kakšen kilometer dlje proti Miklavžu pa je postalo vse skupaj preveč.

Začelo me je zebsti in zavoljo zdravja sva tokrat Trdinov vrh pogledala samo iz daljave.
Obrnila sva nazaj in se v Domu na Gospodični pogrela s kapljico domačega žganja, nato pa jo smuknila nazaj v dolino, dričajoč po spolzkem snegu.

In to ravno pravi čas, kajti kakšnih sto metrov pred avtom je začelo deževati, dež pa je ponehal šele pozno v noč.

Proti Gospodični.