Na Dolenjskem sicer malo manj, drugje pa je stvar katastrofična.
Po ocenah je žled samo v teh dneh poškodoval toliko dreves, kakor prej v 50 letih skupaj.
Pristojna državna ministrstva pravijo, da je škoda tisočletna...
Opustošenih je več kot 50% slovenskih gozdov.
Z Vesno sva se odpravila na Gorjance.
Kam drugam niti ni varno iti.
Vse škriplje, poka in se lomi.
Gorjanci so sicer najhujšemu ubežali, a vseeno se tudi tu in tam vidi, kaj lahko naredi sneg in žled.
Bilo je dokaj solidno jutro; sem ter tja sončni žarki, malo je sicer pihalo, ampak za na pot ne preveč.
In sva šla.
Tokrat sva krenila iz smučišča.
Žal se je veter kaj kmalu obrnil in začelo je prav po sibirsko pihati.
Mraz mi je rinil pod kožo in kot za stavo sem opogumljen s sončnimi žarki windstoper pustil doma.
Kakšna napaka...
Sicer sem imel rezervnih oblačil, tako da sem uspel zdržati do Gospodične, ampak kakšen kilometer dlje proti Miklavžu pa je postalo vse skupaj preveč.
Začelo me je zebsti in zavoljo zdravja sva tokrat Trdinov vrh pogledala samo iz daljave.
Obrnila sva nazaj in se v Domu na Gospodični pogrela s kapljico domačega žganja, nato pa jo smuknila nazaj v dolino, dričajoč po spolzkem snegu.
In to ravno pravi čas, kajti kakšnih sto metrov pred avtom je začelo deževati, dež pa je ponehal šele pozno v noč.
 |
| Proti Gospodični. |
Ni komentarjev:
Objavite komentar