Katschberg in Turracher Hohe.

Nastanjena sva bila pod Osojščico (Gerlitzen Alps).
Zakaj?
Zato, ker sem pač naivno mislil, da bo zadosti snega, ki ga pa potem seveda ni bilo.
Itak.

In tako sva se pač dnevno vozila na ostala smučišča, ki so imela to srečo, da jih je narava obdarila z malo več snežne odeje, kot pa so jih videla malo nižje ležeča.
Turracher je bil v redu, Katschberg pa je z vremenom in urejenostjo prog absolutno zmagal.

Sam sem sezono začel na popolnoma novi opremi:
svoj stari Nidecker sem zamenjal za K2 Ray Gun (rocker-flat-rocker), iz Burtonovih vezi sem prešaltal  na K2 Formule pa tudi bootse imam sedaj trše; odločil sem se za Northwave Legend.
Za freeride so slednji sicer malce trdi (takrat jih na vrhu sicer malce popustim), za carving pa so naravnost fenomenalni.

A vse le ni bilo teko tekoče... :)

Prvi dan sem bentil, da se je kar iskrilo.
Da bom vse skupaj nazaj odnesel in podobno.. :)

Drugi dan, ko sem se na novo opremo malce bolj privadil pa je stvar postala popolnoma drugačna.
Itak.
Ray Gun se pač obnaša popolnoma drugače kot pa Nidecker, ki je v globalu carving board.
In temu primerno je potrebno prilagoditi tudi tehniko.
In s tem seveda tudi samo-obnašanje. :)

V glavnem, sezona se je začela in to je tisto, kar je tudi najbolj pomembno.
Yii-haa!

A1 na Katschbergu.

Porezen (1.630 m)

Snega ni.
Bolj gledam na smučišča, večja žalost je.
Tudi v hribih je bolj "tko, tko".

V glavnem, bila sva na Poreznu.
Prva stvar, ki nama je malo popestrila dan je bila naša stara navigacija - ne bodi ga lena, naju je peljala do Petrovega Brda skozi Bohinj in nato čez Soriško planino (baje se 3 minute prej pride kakor pa skozi Škofjo Loko).
Ja, zihr... My ass pa prej!
Tja sva seveda prišla čisto modra - v obraz... od slabosti, da ne bo kdo mislil kaj drugega...
Ovinek na ovinek.
Včasih sem imel občutek, da so speljani kar eden pod drugim...

No, kakor koli že, da ne bom preveč jambral, dan je bil krasen.
In to navkljub temu, da sem celo pot dišal po kisu.
Ne vprašaj... kapa, kis na tleh - no go.

Ampak kot sem že malce dal prej vedeti, vreme je bilo za vikati.
Tudi sam pot je bila mirna, brez kakšnih večjih pretresov.

Nekje na tisoč metrih naju je sicer "presenetil" zmrzjen in na čase celo zaledenel sneg, tako da sva nato kmalu za tem, ko sem zaradi zdrsaVesni skoraj staknil oko s palico, kaj hitro na čevlje nataknila derezice.
Čisto druga pesem.

Na vrh sva prispela po slabih dveh urah, tam naju pa je pričakalo pravo spomladansko sonce, brez kakršnega koli vetriča; ne bom pretiraval, ampak mislim da je gori moralo biti 10 stopinj plusa.
Toplo, da kaj takega še nisem doživel pozimi.
Res prijetno, tako da sva se gori zadržala kar nekaj časa.

Ker pa je ura tekla dalje, nočnih lučk pa nisva imela sabo, sva se nato vseeno morala čez čas odpraviti nazaj v dolino, čeprav je Porezen nudil vse, kar si si lahko poželel.
Edino časa ne, tako da sva potem po slabi uri in pol že prispela nazaj do izhodišča, nato pa jo mahnila domov.
Tokrat seveda skozi Škofjo Loko. :)

Sneg je bil na pobočjih pomrzjen, z vrha pa ga je veter čisto spihal... 

Pomladna idila sredi zime - s tem ne mislim sebe, da ne bo pomote... :)

Trdinov vrh (1.178 m)

Zima je vse bliže.
Ne tista koledarska ali meteorološka, ma kje...
Vse bliže nam je tista "ta prava" zima... Tista s snegom!

Sicer nekega pretiranega mraza še ni, je pa v hribih določene dele že prekrila bela odeja.
In to sem prvič v teh dnevih, ki se bližajo koncu leta, doživel na Trdinovem vrhu.

Iz Šumečega potoka, mimo Gospodične in nato po rahlo zasneženem in zamrznjenem terenu na vrh Gorjancev. Ker je bilo vreme lepo, sončno, je bilo tudi obiskovalcev kar precej - otroci, starši, psi... vse sorte...

Po okrepčilu sva jo nato mahnila skozi pragozd do doma na Miklavžu in do cerkvice, ki jo včasih gledam iz doline.
Bil je res prijeten dan in tudi kondicija se je vrnila.

Naslednji teden še ne vem kam jo mahneva... razmišljam o Poreznu, ampak bom še videl.
Zima je še mlada in priložnosti bo še kar nekaj.
Važno je, da se imamo fajn in da ne pozabimo eden na drugega.

Trdinov sneg je že doživel svojo prvo pošiljko.

Cerkev sv. Miklavža.

Na vrhu.

Lisca (948 m)

Jutro je bilo sicer mrzlo, ampak vseeno je sonce naredilo svoje.
"Pa pejva na Gorjance," sva si rekla...
In res.
Čez pol ure sva se že odpeljala proti Gabrju, a tja prispela nisva.
Že kmalu po startu iz Gradišča, sem se premislil.
Gorjanci mi nekako niso dišali.
Sploh.

Vesni sem predlagal, da se odpeljiva proti Poreznu; tam bova vsaj imela občutek, da sva v hribih.
Naj povem, da me na Gorjancih moti to, da ni razgleden.
Sicer imam gozd izredno rad, ampak jesensko drevje, ovito v meglo, me sploh ne privlači.
Res.
Niti najmanj.

Ko je sneg, je drugače.
Ampak tokrat snega še ni bilo.

Kakor koli že, na Mokrem polju sem obrnil in se odpravil proti Sevnici.
Na Lisco.
Tam še nisem bil in misel, da končno stopim na znani posavski vrh, me je privlačila od trenutka, ko sem se spomnil nanj...

In tako sva odšla - k vasici Breg, ki je služila kot najino izhodišče.
Porezen bo pač počakal na kakšen drug dan...

Stara domačija nad vasico Breg.

Lisca je lep, razgleden vrh, t.i. Jurkova pot pa se vije skozi prijetne košenice, gozdove in vasi.

Še posebej na poti človeka prevzame vas Razbor, kjer med drugim deluje tudi edina dekliška komuna Don Pierina v Sloveniji - šola življenja (vas Razbor je bila sicer leta 2008 izbrana za najlepšo hribovsko vas; razgledi za cerkvijo sv Janeza Krstnika so izjemni in tudi sama vas je na splošno res lepo urejena).

Za cerkvijo na Razborju.

Vasica Razbor.

 Na poti je kar nekaj mest, kjer se človek lahko spočije; ena izmed takih točk je tudi pri cerkvi Sv. Jošta nad Razborjem, kjer popotnika pričaka kar nekaj lesenih klopi in miz - mesto je popolnoma primerno za prvi napad na hrano v nahrbtniku. :)


Od cerkvice Sv. Jošta pa se začne pot zložno vzpenjati; tu je potrebno kar nekaj kondicije, kajti sam vzpon se ne prekine z nobeno ravnino, kaj šele s kakšno dolinico...
Ampak ni sile.
Tako kot drugi, sva tudi midva kaj kmalu prišla na precej vetrovni vrh Lisce in se nato mimo vremenskega radarja spustila do Tončkovega doma na zasluženo malico.

Vrh Lisce.

Če je na vrhu ob najinem prihodu precej pihalo in se sonce navkljub delni jasnini ni in ni hotelo prikazati izza oblakov, se je medtem, ko sva v domu čakala na naročeno hrano, popolnoma zjasnilo in vrh se je odel v prijetne zimsko-jesenske barve; sonce naju je potem spremljajo vso pot nazaj do najinega izhodišča.
Domov grede sva celo nabrala nekaj kostanja, ki sva ga nato zvečer spekla - a je bil v redu?
Ne, ni bil.
Bil je super! :)

Na poti proti cerkvici Sv. Jošta.

Kekec. :)

Tako.

Ker se bliža smučarska sezona, bo treba pripravljalno v kratkem še skočiti na bližnje vrhove; kondicije na smučišču nikdar ni preveč...
Sploh pa sem za to sedaj še bolj motiviran kot pa kdaj prej...
Razlog?
K2 RAYGUN 2012/2013, 159 cm. :)
Iiii-haa! ;)

Vtisi: BREZ MUJE SE ŠE ČEVELJ NE OBUJE.

Iskanje Ludvika II. Bavarskega in originalnih Mozartovih kroglic.

Salzburg.
Mozart, sol, Mozartove kroglice...
Slednje sem poskusil tako originalne, kakor tudi "ponaredke" (takšne se dobi tudi v naših trgovinah...).
Ugotovitev?
"Ponaredki" so za moje pojme po okusu boljši.
Stvar okusa pač...

Mesto je definitivno preveliko za obdelati v enem dnevu in za moje pojme premalo za dva dni (definitivno priporočam nakup Salzburg Card-a, ki ti nudi v paketu javni prevoz in ogled skoraj vseh znamenitosti mesta).
Ker tista najcenejša kartica velja 24 ur od ure nakupa, sva jo naslednji dan porabila še za obisk Hellbrunn-a, ki se nahaja nekaj kilometrov ven iz samega Salzburga.
Poletna palača v kateri je prebival nadškof Markus Sittikus (1612-1619) in vrt okoli nje, sta polna vodnih trikov - definitivno priporočam ogled; z njega boste prišli nasmejani in mokri.

Mozart te spremlja na vsakem koraku;
tokrat v obliki grafita v enem izmed podhodov.

Hohensalzburg; 900 let stara utrdba je poleg Mozarta,
drugi najbolj znani simbol mesta.

V utrdbi je med drugim na ogled tudi Muzej lutk in marionet.

Izmed vseh atrakcij sva si za ogled izbrala tudi
Muzej naravoslovja in tehnologij.

Izključno z vodo gnano gledališče premikajočih in igrajočih se lutk,
ki predstavljajo mesto v malem.

Hellbrunn je bil namenjen igri in uživanju.
Letna palača je polna poslikav, umetelnih predmetov in cerkvenega blišča. 

Čas resnično beži, ko gledaš lepe stvari.
Tisti dan se je ura hitro bližala enajsti dopoldne, tako da sva jo dokaj hitro pičila naprej, proti gradovom Ludvika II. Bavarskega.
Živel in umrl je v skrivnostnih okoliščinah, tako kot je tudi sam predvidel...

Prvi dan sva si ogledala Herrenchiemsee - grad na otoku sredi jezera, ki je, čeprav nedokončan, sila podoben Versajski palači v Parizu. Sam ogled gradu je voden, okolico si lahko obiskovalec pogleda sam.

Replika Versajske palače, čeprav nedograjena,
še vedno dokazuje, da človeške želje nimajo meja.

Na otoku sva kupila t.i. partnersko Mehrtagesticket - kartica je veljavna eno leto od nakupa in omogoča enkratni ogled  40-ih bavarskih znamenitosti, med drugim tudi prej omenjeni grad.
Blišč, zlato, slikarske in kiparske umetnine, brokat svila, porcelan... vse to kaže svet, ki ga običajni Zemljani ne poznajo, svet, kjer postane jasno od kod toliko bitk za oblast...

Kakor koli že, čas je bil tudi tokrat najin sovražnik.
Ker sva morala tisti dan prevoziti še cca 350 km, sva ob štirih že sedela ponovno v avto, ki naju je zapeljal v apartma na avstrijskem Tirolskem, kjer sva prenočila dve noči.
Bilsberg je prijeten kraj, nedaleč stran od ostalih dveh najbolj poznanih Ludvikovih gradov.

Linderhof naju je pričakal preoblečen v zimska oblačila;
fontane so bile izpraznjene, kipi, rože in ostale umetnine
pa že zaščitene in pokrite z lesenimi škatlami.

Čeprav sva v Linderhof prišla v oblačnem vremenu, zunanje fontane pa so že bile pripravljene na zimo, se je dan prav lepo prevešal v sončno popoldne, tako da sva po ogledu že užila morje sončnih žarkov, ki so naju spremljali še do tretjega Ludvikovega gradu.

Pravljični grad, ki ga vsi najbolj poznamo iz sestavljank, je bil ob pol dveh popoldne popolnoma razprodan za tisti dan. Smola v najboljšem pomenu...
Ampak navkljub temu sva ravno zaradi Mehrtagesticket, vseeno  dobila karti za ogled gradu; ostala množica pričakujočih turistov te sreče žal ni imela.

Vse kar jim je ostalo, da so se sprehodili do Marienbrucke in si to arkitekturno čudo, ki ga je Ludvik opremil in okrasil s podobami iz Wagnerjevih del, ogledali samo od daleč.

Iz Marijinega mostu (Marienbrucke) je pogled na grad najlepši.
Tu se je trlo turistov, vsak si želi namreč vsaj enkrat uzreti podobo,
ki nas spremlja že od mladih let.

Tako.
Vreme sva imela za oglede lepo.
Celo pravljično, če si lahko dovolim malo olepševanja... :)

V nedeljo, ko sva že zgodaj zjutraj zapustila svoj dvodnevni dom, naju je sicer zbudilo jasno vreme, vendar naju je potem skoraj vso pot domov pral orkanski dež.
Ampak dežela, ki sva jo zapuščala, ni dovolila slabe volje.
Vse, kar sva doživela, je ostalo točno tam, kamor je bilo zapisano - v srca dveh popotnikov, ki sta 1. november preživela malo drugače.

Postojnska jama.

Na morju pa tokrat res ni bilo nič kaj prijetno; bilo je oblačno, na čase je celo malo zahladilo, v glavnem, bilo je že lepše in boljše.
Sva imela pa zato mir in čas zase to pa tudi ni kar tako.
Pa še šipek sva nabrala... :)

Z Vesno sva se tokrat odpravila na Crveni Vrh, kjer imajo njeni starši skozi jesen in zimo ter dobršen del pomladi, najet apartma.
Lokacija je lepa, pogled na Piranski zaliv pa tudi naredi svoje, tako da je vse skupaj, tako pod črto, čisto v redu (še posebej, če v obzir vzameš malo morje kolesarskih steza, ki se vijejo okoli Crvenega Vrha...).

Vreme ni bilo ravno presežek... :)

Se je pa konec tega "vikend skoka" na morje zaključil čisto nepredvideno: po dvajsetih ali celo več letih, sem se (vsaj jaz) zopet popeljal z železnico po Postojnski jami.

Jama je lepa, točno taka, kot jo imam v spominu, a vse skupaj je dosti bolj skoercializirano; pač so tisti "zlati" socialistični časi, ko se je še gledalo na turista, kot na gosta in ne kot na vir zaslužka, minili.

Predvsem npr. me je zbodla v oči hitrost, s katero so nas popeljali skozi jamo.
Mimo t.i. "zavese", vlakec sploh ni zmanjšal hitrosti, s katero bi omogočil obiskovalcem jame, da bi lahko vsaj za trenutek občudovali ta biser narave...
Kje pa!
V bistvu je bilo celo tako, da tujici sploh niso dojeli in zaznali, da so se peljali mimo enega izmed najlepših delov jame...

Ampak tako pač je.
Čas je denar in tu ni kaj več reči...

Nekakšne gužve niti ni bilo...

Strnem lahko edino tako, da je bil izlet vreden svojega denarja (še posebej, ker sva z Vesno prišla v jamo z otroško karto, za kar mi še dandanes ni jasno po kakšnem ključu in naključih sva jo dobila...).

Ampak saj veste - podarjenemu konju se ne gleda v zobe. :)


Bom videl kako bo za "krompirjeve počitnice", ko planirava obiskati bavarske gradove...
Mogoče ima pa usoda tudi tam pripravljeno kakšno presenečenje za naju.
Bog si ga vedi... :)

T.S.

Krn (2.244 m)

Hribi jemljejo svoje.

Tokrat več, kakor pa sva bila pripravljena dati, a tako pač je v življenju...

Na letošnji (zaenkrat) najvišji vzpon sva krenila iz planine Kuhinja.

Bilo je težavno.

Sam vzpon namreč...

Bila sva zelo utrujena, kajti vse skupaj sva vrgla v okvir letošnjega PRH 1.3., večdnevno nočno pohajkovanje po festivalskem prizorišču pač terja svoj davek...

A roko na srce, vseeno je bilo prijetno. 

Vzpon sva si oba želela opraviti.

Predvsem zato, ker je zaradi del v najinem stanovanju, hribolazenje postalo izjema in ne pravilo.

Na vrhu Krna se sicer nisva kaj dolgo zadržala, kajti cel vrh je bil prekrit s kozjimi iztrebki, vohanje le-teh pa je kar precej pokvarilo sicer dokaj razgleden vrh, ki pa se je tokrat žal počasi a vztrajno ovijal v oblake.

Iz doma na Krnu sva nato po dokaj hitri malici in pijači, kmalu pičila nazaj v dolino.

Bil je izlet, ki sva si ga oba močno želela, bila je Jakobova pot, ki se je tu končala.

Na Krnu.

Za dež prehitra.

Camino de Compostela v sliki in besedi (2. del)

Odšla sva na Camino.
In tu, v nadaljevanju, so moji popotniški zapiski, ki sem jih spisal preden sem na večer zatisnil oči.
Letošnjo pot sva sicer začela v Estelli, v mestu, kjer sva jo lani zaključila.
Zaradi časovne stiske tudi letos nisva uspela doseči Santiaga de Compostele, sva pa dosegla nekaj drugega...
Dosegla sva mir pred samim sabo.
In to je tisto, kar je po mojem mnenju čudež Camina.

Ker je celotnih zapiskov za eno malo knjižnico, jo bom objavljal po delih.
Spoznal sem, da je samim za sabo najtežje brati... :)
T.S.

***

1. dan
14.05.2013: GRADIŠČE-LONDON

Pristali smo v Londonu.

Na Stanstedu.

In mrzlo je kot hudič...

***

Letošnji Camino je moj drugi po vrsti.

To seveda ne pomeni, da sem ga 1x že prehodil, kje pa... Samo vračam se ponovno tja, kjer sem ga lani zaključil. 

In kaj potem počnem v Londonu?

Pred tremi urami sem stopil iz letala v deževen in mrzel večer in se vprašal točno to. 

Razmišljal sem, ali vseeno ne bi bilo bolje, če bi svoj letošnji dopust namenil toplejšim krajem, kakšni rajski plaži na Karibih, koktajlom pod palmami in raziskovanju neznanega in še ne videnega.

Ampak me je ta misel kmalu zapustila.

Camino ni samo preprosto eno od potovanj - Camino je pot do samega sebe in pot do tistih, ki so okoli nas.

To bo razumel vsak, ki jo je kdaj doživel pa naj bo veren ali ne.

Preden zjutraj odletiva naprej, naju čaka še eno lepo opravilo.

Večerja.

Landlady Stansted Lodge-a, ki naju je pred kratkim pripeljala iz letališča, naju je usmerila v indijski take-out, bojda takoj na križišču desno.

Res, da sva ga našla, vendar nama nekako ni dalo, da bi dan pred tistim pravim potovanjem tvegala s hrano, katere še noben od naju ni nikoli jedel...

Nekako preverjeno sva zavila v stavbo ena vrata prej in se znašla v odlično založeni trgovini, kjer sva kupila angleške sendviče.

Itak da niso bili zadosti za dva sestradanca...

Verjetno še nisem omenil, a ste to nekateri že zaslutili: na Caminu nisem sam - z mano je moja draga Vesna, ki stoično in z veliko mero optimizma in pričakovanj deli mojo usodo popotnika po Jakobovi poti.

No, in ker se nisva najedla, sva si rekla, no pa pejva še v tisti pub, ki smo ga videli, ko smo se vozili do prenočišča.

In tako, ne bodi ga len, se s tisto "pošvajdrano marelo" odpraviva 200 metrov višje po ulici - v pravi domorodni pub The Crown v Elsenhamu.

In glej ga presenečenje:

ne samo eden - kar šest menijev za večerjo, ambient v novoletnih lučkah, v ozadju električni kamin, ki generira efekt pravega ognja.

Hrano sva znala nekako naročiti in izbrati, pri pivu se je pa popolnoma zakompliciralo.

"Kaj bosta?" je vprašal natakar, prijazen črnec nekje v tridesetih...

-"Jah, kaj... Pivo seveda...", veselo odvrnem.

"Katero pa?"

-"Ummm... ahh... ja... torej... hmmm..."

Katero izbrati, za vraga?

Pri nas Laško, Union pa še kak Hainiken, potem se pa že počasi neha.

Tu je pa imel 10 steklenic za pultom pa 5 pip za točeno.

Jah nič, najbolje je bilo vprašati za nasvet domačina.

Od Boga poslan se je eden prav po ležerno naslanjal na šank poleg naju in z zanimanjem opazoval ta cirkus, ki se je ravnokar odvijal pred njegovimi očmi.

Natakar je seveda umiral od smeha, ampak na koncu smo vendarle s skupnimi močmi zbrali pivo in kozarec zame.

Kako se mu je reklo, nimam pojma, ampak bilo je dobro.

V glavnem, nekaj kar domačini pijejo.

Tle nimaš kaj veliko zajeb...

Jutro bo prišlo kmalu in zato bo najbolje, da kar neham zaenkrat.

Upam edino to, da ne zaspiva prevoz zjutraj, kajti to premikanje ure naprej, nazaj, naprej... mi je čisto zmnešalo telefon, ki že prej ni bil kaj preveč brihten, kar se tega tiče...

No, kakorkoli že, bomo zjutraj videli, kako se bo dan začel.

Pa lahko noč želim.

T.S.

***

2. dan
15.05.2013: LONDON-ESTELLA

Sploh ni bilo panike - na koncu sem se odločil, da sem za zjutraj nastavil kar radio-budilko na 5. uro.
Tako za vsak slučaj...
In še kako prav je bilo. :)
Alarm na mobilcu je seveda prav po Murphyjevsko zatajil; zakaj?
Nimam pojma.
Kaj veliko sedaj ne morem več pisati, ker so v albergu (prenočišču/hostlu/skupnih ležiščih) ugasnili luč, s to bralko, ki jo imam pa sedaj na v roki pa tudi že počasi motim ostale, ki so se spravili spat.

Naj samo povem, da sva iz  Londona priletela v Bilbao, nato pa jo z enim avtobusom pičila do Pamplone, nato pa z drugim do Estelle, kjer sva lani končala najin prvi del popotovanja.

Receptor nikakor ni dojel zakaj je v Credentialu (potni list za romarje) že žig, če ga še ni pritisnil...
In tako gledajoč starega, je nato tudi na letošnjega napisal lansko letnico - 2012.

Šele trenutek kasneje, ko sem v polomljeni španščini hitel pojasnjevati, da sva bila tu že lani, mu je končno obraz razjasnil prešerni nasmešek, ki je zamenjal tistega, podobnega nečemu iz Zone somraka...

In tako sedaj ležim kakšen meter stran od postelje, kjer sem lani spal.

Občutek je dober.
Komaj čakam na jutro.
Najbolje, da grem kar spat.
Bo prej noč minila...

No pa lahko noč.
T.S.

***

3. dan
16.05.2013: ESTELLA/LIZARRA - LOS ARCOS

Pa sem tu - v Los Arcosu.
V albergu, ki se mu reče Casa de la Abuela.
Za 12,50 EUR po osebi imam prenočišče in zajtrk na način "all u can eat".
Vse lepo in prav, če ne bi bilo mrzlo.
Ni kaj preveč prijetno, če te hladi.
Oskrbnik je zgleda ugasnil ogrevanje; ko smo prišli, so bili radiatorji še topli, zdaj so mrzli...
Grem vprašat čemu...

Hm, sem že nazaj.
V bistvu sem samo dol skočil s pograda in se sproti prijel za radiator... prijetno presenečen ugotovim, da je zopet topel.
Vseeno za vsak slučaj še pod tuš skočim, da se slučajno spet ne prehladim.
Podhladil sem se namreč kar precej...

xxx

Camino je v bistvu ena taka sila zanimiva reč.
Čas v bistvu nima več nekega posebnega pomena.
Nekako se izgubiš v njemu.
Seveda, če mu pustiš, t.j...

xxx

Tako.
Zopet sem v postelji.
Na pogradu, v svoji spalki.
Ura je 22:30 in počasi bo za spat...

Dan je bil kar pester.
Spoznal sem svojih prvih nekaj sopotnikov, ki jih bom verjetno konstantno srečeval na tej poti, kjer nekdo zamuja, nekdo prehiteva, na koncu se pa vsi srečajo.
Tu in tam zveš kakšno življenjsko zgodbo, sem pa tja ti kdo navrže par vljudnostnih besed.

Vesna je nekje izgubila svojo kapo, kar zna biti še problem.
Ko piha, piha mrzlo in ušesa znajo to čez čas zameriti...

Vreme?
Popoldne je bila sicer začelo deževati, ampak je potem proti večeru ponehalo.
Bo pa menda jutri malce slabše - dež, mrzlo, blato, take zadeve.
Zaenkrat na poti pelerine še nisem rabil ven vleči....
Želim si, da bi tako ostalo tudi vnaprej.

Noge?
Kaj pa jaz vem.
Malo jih že čutim.
Se nekako tudi spodobi po 22 km za prvi dan.

Tako.
Jutri je nov dan, nove dogodivščine, novi ljudje, nova dežela.
Spat grem.

Vodnjak.

Vodnjak, ki ga je postavila lokalna vinska klet ni navaden vodnjak: iz ene pipe teče voda, iz druge vino. Za popotnika dobrodošla osvežitev, s katero pa vseeno ni za pretiravati - vodnjak se nahaja šele kakšna dva kilometra iz Estelle, tako da je pred popotnikom še dolga pot.

 

Tu, na tem mestu, je svoje zadnje počivališče našla zelena kapa.

V ozadju Los Arcos.

4. dan
17.05.2013: LOS ARCOS - LOGRONO


Se nadaljuje...

Prvomajski prazniki malo drugače.

Zbudi me za 1. maj pojejo meni ljubi glasbeniki.
In res so me... v prekrasno pravljico.

Letos prvega maja nisem začinil s tradicionalnim pohodom na meni bližnjo Javorovico, ampak sva se z mojo predrago stvari zamislila malo drugače... :)

Na hrvaško obalo sva se z Vesno usmerila v soboto zjutraj; smer Istra, cilj - Umag.
Štiri dni sva z nama ljubimi ljudmi preživela v vili, ki premore toliko udobja, da je bilo vse skupaj že kičasto.
Vse skupaj zgleda takole (brez drugega drevesa, ki so ga ne vem zakaj, posekali...):

Vila Leona; foto: Istraturist.com

Moram reči, da sem v tem nekajdnevnem dopustu dejansko spoznal, kaj vse si lahko bogati zares privoščijo in za kaj vse smo lahko mi "navadni" ljudje večino časa "prikrajšani".

Ne me sedaj narobe razumeti:
dejstvo je, da se imam na dopustu, ki ga v šotoru preživljam nekje v kampu s tremi zvezdicami enako, če ne celo bolje, kot pa sem se imel tu.
Sam sem pač ciganske duše in za mene ga ni čez življenje v naravi; luksuz, ki sem ga doživel tu, je povezan z drugimi stvarmi - vila Leona s svojimi 78 kvadrati, pogledom na morje, jacuzzijem in privatno plažo pač naredi svoje.

Lepo za poskusiti in doživeti, da bi se pa človek vračal sem v sezoni pa pozabite:
če te že ne odvrne cena, ki znaša takrat za to vilo dobrih 6.000 HRK/noč, te pač dejstvo, da se od preveč higieničnosti lahko spremeniš v enega od "njih", ki imajo vsega preveč... :)

Vsaj jaz si pa tega pač ne želim.
No pa pustimo to.
Važno je edino to, da smo se imeli super in da nam je vreme služilo.

Da pa je bilo vse skupaj nepozabno in resnično nekaj posebnega je poskrbelo tudi to, da sva z Vesno lahko navkljub vsej "finoči", ki vije v tem resortu, vseeno lahko sfurala piknik za 10 oseb (toliko se nas je en večer za nekaj uric namreč nabralo vseh skupaj). :)

***

V torek zvečer pa sva morski zrak in okoliški mir zamenjala za nekaj popolnoma drugačnega:
v Stožice so namreč poleg naju zašli tudi nemški industrijski metalci Rammstein. :)
Dejstvo je, da kresa sploh nisem pogrešal; gorelo in pokalo je kot bi gorelo pol Slovenije, razprodane Stožice pa so pokale po vseh šivih.
Eden boljših spektaklov, definitivno.

Rammstein v Stožicah.

Po koncertu pa se zadeva še ni zaključila:
za dva dni sva se odpravila v Bohinj.

***

Ker se Camino nevzdržno približuje, je bilo pohajkavanje po hribih edino logično in pravilno.
Prvi dan sva iz Srednje vasi peš krenila do koče na Uskovnici, nato jo še po delno zasneženi stezi pičila do slapu Mostnice.

Na Uskovici, foto: Vesna K.

Pri slapu sva se zopet preoblekla in po malici ter kratkem dremežu na toplem sončku pičila po dolini Voje na kavo in štrudelj v bližnji koči, nato pa si ogledala še znamenita korita Mostnice.

Planina Voje, foto: Vesna K.

Proti planinski koči na Vojah.

Pri Hudičevem mostu sva jo nato zavila navkreber in se ta dan še enkrat dvignila nad 1000 m; vzpon na Studor je bil res zahteven in skupna dnevna končna bilanca se je ustavila nekje na 1800 narejenih višinskih metrih in prehojenih cca 20-ih kilometrih.
Ni slabo, kajne? :)

Na Studorju. V ozadju Stara Fužina in Bohinjsko jezero.

Naslednji dan začuda niso boleli ne sklepi ne mišice, tako da sva jo v rahlo slabšem vremenu pičila še na Blejski grad, nato pa pozno popoldne zajadrala proti domu, kjer naju je čakala naslednja "naloga".

Rezultat?
Slasten. :)

Sveže jagode in sveži ananas, zapakiran v slastno alpsko smetano z burbonsko vanilijo.

Pomlad? Lepa reč.

Saj ne da jo slučajno ne bi maral...
Ravno nasprotno - lepa mi je kot najlepša slika.

Se je pa žal uresničilo tisto, česar sem se bal - smučarske karte so ostale neporabljene, pa tudi keramika v tušu še ni položena.

No ja.

Vseeno pa si vsak delavec zasluži malo počitka.
In tako smo se odpravili v Savudrijo.
Na Hrvaško.
V bistvu na Crveni vrh v železničarski apartma, če sem čist natančen.

Naj omenim, da z Vesno ponovno potujeva v Španijo v maju, kjer bova nadaljevala s Caminom, ki sva ga lani začela...
In ta Savudrija oz. Crveni vrh, je že bil del priprav na 300 kilometrsko špansko preizkušnjo.

Istra se je tokrat izkazala čisto v neki drugi luči.
Poleg nabiranja kondicije in utrjevanja sklepov, smo vse skupaj uspeli nabrati še dobro kilo divjih špargljev, povrhu smo pa še prav po kmečko izkusili, kako je možno "skoraj" neopaženo prečkati golf igrišče in ne biti zadet od žogic. :)

Smo pač malo po kmečko "užgali"  bližnjico do apartmaja...
So what. ;)

No kakor koli že, bilo je prav lušno.
Vikend sva uspela zaključiti na prav poseben način - domov grede sva se ustavila v Cankarjevem domu, kjer sta malijska slepa glasbenika, Amadou in Mariam, v popolni temi pričarala utrip Bamaka - nepozabno in posebno.
Glasba resnično nima meja.
Še posebej Glasba sveta.

Na lovu za divjimi šparglji.

Anarchy power.

0 mnv.

Žlahta na kupu. 

Amadou in Mariam. Cankarjev dom

Drugi teden pa zopet na pot.
Kam? :)
Med drugim tudi sem. :)

Več pa naslednjič. ;)
Tudi vam želim lepe prvomajske praznike.

T.S.

Zima za vzorec.

Ampak tole je pa res eno veliko sranje; preprosto rečeno seveda.

Marec je.
V bistvu ga bo kmalu konec, jaz do sedaj samo dvakrat na smučišču; bele strmine gledam samo še prek TV-ja in on-line kamer...
Eno parkrat sem sicer še uspel zapustiti stanovanje pa še to samo zaradi kidanja snega izpred hiše.
Res se mi nekako zdi, da bo ta zima zdirjala mimo mene, ne da bi sploh imel kaj od nje...

Tudi smučarske karte, ki sem jih nabavil v predlanskem letu izgleda  čaka podobna usoda - zaprte ždijo v predalu in samo upajo, da jih potegnem ven še za kaj drugega, ne pa samo za bentenje v smislu: "koji k.. mi je bilo, da sem vas na zalogo kupil!..."

No kakorkoli že, vsaj prejšnji teden pa tudi včeraj se je pa le nasmehnila sreča.
Vreme je nekako obakrat zdržalo, tako da, kaj naj rečem?

Ko bi vsaj še dva meseca sneg se držal pa da že enkrat končno zgradim to stanovanje...
Mogoče potem pa le uspem porabiti vse karte, ki so še preostale... :)

Na Krvavcu. Foto: Vesna K.