Lisca (948 m)

Jutro je bilo sicer mrzlo, ampak vseeno je sonce naredilo svoje.
"Pa pejva na Gorjance," sva si rekla...
In res.
Čez pol ure sva se že odpeljala proti Gabrju, a tja prispela nisva.
Že kmalu po startu iz Gradišča, sem se premislil.
Gorjanci mi nekako niso dišali.
Sploh.

Vesni sem predlagal, da se odpeljiva proti Poreznu; tam bova vsaj imela občutek, da sva v hribih.
Naj povem, da me na Gorjancih moti to, da ni razgleden.
Sicer imam gozd izredno rad, ampak jesensko drevje, ovito v meglo, me sploh ne privlači.
Res.
Niti najmanj.

Ko je sneg, je drugače.
Ampak tokrat snega še ni bilo.

Kakor koli že, na Mokrem polju sem obrnil in se odpravil proti Sevnici.
Na Lisco.
Tam še nisem bil in misel, da končno stopim na znani posavski vrh, me je privlačila od trenutka, ko sem se spomnil nanj...

In tako sva odšla - k vasici Breg, ki je služila kot najino izhodišče.
Porezen bo pač počakal na kakšen drug dan...

Stara domačija nad vasico Breg.

Lisca je lep, razgleden vrh, t.i. Jurkova pot pa se vije skozi prijetne košenice, gozdove in vasi.

Še posebej na poti človeka prevzame vas Razbor, kjer med drugim deluje tudi edina dekliška komuna Don Pierina v Sloveniji - šola življenja (vas Razbor je bila sicer leta 2008 izbrana za najlepšo hribovsko vas; razgledi za cerkvijo sv Janeza Krstnika so izjemni in tudi sama vas je na splošno res lepo urejena).

Za cerkvijo na Razborju.

Vasica Razbor.

 Na poti je kar nekaj mest, kjer se človek lahko spočije; ena izmed takih točk je tudi pri cerkvi Sv. Jošta nad Razborjem, kjer popotnika pričaka kar nekaj lesenih klopi in miz - mesto je popolnoma primerno za prvi napad na hrano v nahrbtniku. :)


Od cerkvice Sv. Jošta pa se začne pot zložno vzpenjati; tu je potrebno kar nekaj kondicije, kajti sam vzpon se ne prekine z nobeno ravnino, kaj šele s kakšno dolinico...
Ampak ni sile.
Tako kot drugi, sva tudi midva kaj kmalu prišla na precej vetrovni vrh Lisce in se nato mimo vremenskega radarja spustila do Tončkovega doma na zasluženo malico.

Vrh Lisce.

Če je na vrhu ob najinem prihodu precej pihalo in se sonce navkljub delni jasnini ni in ni hotelo prikazati izza oblakov, se je medtem, ko sva v domu čakala na naročeno hrano, popolnoma zjasnilo in vrh se je odel v prijetne zimsko-jesenske barve; sonce naju je potem spremljajo vso pot nazaj do najinega izhodišča.
Domov grede sva celo nabrala nekaj kostanja, ki sva ga nato zvečer spekla - a je bil v redu?
Ne, ni bil.
Bil je super! :)

Na poti proti cerkvici Sv. Jošta.

Kekec. :)

Tako.

Ker se bliža smučarska sezona, bo treba pripravljalno v kratkem še skočiti na bližnje vrhove; kondicije na smučišču nikdar ni preveč...
Sploh pa sem za to sedaj še bolj motiviran kot pa kdaj prej...
Razlog?
K2 RAYGUN 2012/2013, 159 cm. :)
Iiii-haa! ;)

Vtisi: BREZ MUJE SE ŠE ČEVELJ NE OBUJE.