Katschberg in Turracher Hohe.

Nastanjena sva bila pod Osojščico (Gerlitzen Alps).
Zakaj?
Zato, ker sem pač naivno mislil, da bo zadosti snega, ki ga pa potem seveda ni bilo.
Itak.

In tako sva se pač dnevno vozila na ostala smučišča, ki so imela to srečo, da jih je narava obdarila z malo več snežne odeje, kot pa so jih videla malo nižje ležeča.
Turracher je bil v redu, Katschberg pa je z vremenom in urejenostjo prog absolutno zmagal.

Sam sem sezono začel na popolnoma novi opremi:
svoj stari Nidecker sem zamenjal za K2 Ray Gun (rocker-flat-rocker), iz Burtonovih vezi sem prešaltal  na K2 Formule pa tudi bootse imam sedaj trše; odločil sem se za Northwave Legend.
Za freeride so slednji sicer malce trdi (takrat jih na vrhu sicer malce popustim), za carving pa so naravnost fenomenalni.

A vse le ni bilo teko tekoče... :)

Prvi dan sem bentil, da se je kar iskrilo.
Da bom vse skupaj nazaj odnesel in podobno.. :)

Drugi dan, ko sem se na novo opremo malce bolj privadil pa je stvar postala popolnoma drugačna.
Itak.
Ray Gun se pač obnaša popolnoma drugače kot pa Nidecker, ki je v globalu carving board.
In temu primerno je potrebno prilagoditi tudi tehniko.
In s tem seveda tudi samo-obnašanje. :)

V glavnem, sezona se je začela in to je tisto, kar je tudi najbolj pomembno.
Yii-haa!

A1 na Katschbergu.

Porezen (1.630 m)

Snega ni.
Bolj gledam na smučišča, večja žalost je.
Tudi v hribih je bolj "tko, tko".

V glavnem, bila sva na Poreznu.
Prva stvar, ki nama je malo popestrila dan je bila naša stara navigacija - ne bodi ga lena, naju je peljala do Petrovega Brda skozi Bohinj in nato čez Soriško planino (baje se 3 minute prej pride kakor pa skozi Škofjo Loko).
Ja, zihr... My ass pa prej!
Tja sva seveda prišla čisto modra - v obraz... od slabosti, da ne bo kdo mislil kaj drugega...
Ovinek na ovinek.
Včasih sem imel občutek, da so speljani kar eden pod drugim...

No, kakor koli že, da ne bom preveč jambral, dan je bil krasen.
In to navkljub temu, da sem celo pot dišal po kisu.
Ne vprašaj... kapa, kis na tleh - no go.

Ampak kot sem že malce dal prej vedeti, vreme je bilo za vikati.
Tudi sam pot je bila mirna, brez kakšnih večjih pretresov.

Nekje na tisoč metrih naju je sicer "presenetil" zmrzjen in na čase celo zaledenel sneg, tako da sva nato kmalu za tem, ko sem zaradi zdrsaVesni skoraj staknil oko s palico, kaj hitro na čevlje nataknila derezice.
Čisto druga pesem.

Na vrh sva prispela po slabih dveh urah, tam naju pa je pričakalo pravo spomladansko sonce, brez kakršnega koli vetriča; ne bom pretiraval, ampak mislim da je gori moralo biti 10 stopinj plusa.
Toplo, da kaj takega še nisem doživel pozimi.
Res prijetno, tako da sva se gori zadržala kar nekaj časa.

Ker pa je ura tekla dalje, nočnih lučk pa nisva imela sabo, sva se nato vseeno morala čez čas odpraviti nazaj v dolino, čeprav je Porezen nudil vse, kar si si lahko poželel.
Edino časa ne, tako da sva potem po slabi uri in pol že prispela nazaj do izhodišča, nato pa jo mahnila domov.
Tokrat seveda skozi Škofjo Loko. :)

Sneg je bil na pobočjih pomrzjen, z vrha pa ga je veter čisto spihal... 

Pomladna idila sredi zime - s tem ne mislim sebe, da ne bo pomote... :)

Trdinov vrh (1.178 m)

Zima je vse bliže.
Ne tista koledarska ali meteorološka, ma kje...
Vse bliže nam je tista "ta prava" zima... Tista s snegom!

Sicer nekega pretiranega mraza še ni, je pa v hribih določene dele že prekrila bela odeja.
In to sem prvič v teh dnevih, ki se bližajo koncu leta, doživel na Trdinovem vrhu.

Iz Šumečega potoka, mimo Gospodične in nato po rahlo zasneženem in zamrznjenem terenu na vrh Gorjancev. Ker je bilo vreme lepo, sončno, je bilo tudi obiskovalcev kar precej - otroci, starši, psi... vse sorte...

Po okrepčilu sva jo nato mahnila skozi pragozd do doma na Miklavžu in do cerkvice, ki jo včasih gledam iz doline.
Bil je res prijeten dan in tudi kondicija se je vrnila.

Naslednji teden še ne vem kam jo mahneva... razmišljam o Poreznu, ampak bom še videl.
Zima je še mlada in priložnosti bo še kar nekaj.
Važno je, da se imamo fajn in da ne pozabimo eden na drugega.

Trdinov sneg je že doživel svojo prvo pošiljko.

Cerkev sv. Miklavža.

Na vrhu.

Lisca (948 m)

Jutro je bilo sicer mrzlo, ampak vseeno je sonce naredilo svoje.
"Pa pejva na Gorjance," sva si rekla...
In res.
Čez pol ure sva se že odpeljala proti Gabrju, a tja prispela nisva.
Že kmalu po startu iz Gradišča, sem se premislil.
Gorjanci mi nekako niso dišali.
Sploh.

Vesni sem predlagal, da se odpeljiva proti Poreznu; tam bova vsaj imela občutek, da sva v hribih.
Naj povem, da me na Gorjancih moti to, da ni razgleden.
Sicer imam gozd izredno rad, ampak jesensko drevje, ovito v meglo, me sploh ne privlači.
Res.
Niti najmanj.

Ko je sneg, je drugače.
Ampak tokrat snega še ni bilo.

Kakor koli že, na Mokrem polju sem obrnil in se odpravil proti Sevnici.
Na Lisco.
Tam še nisem bil in misel, da končno stopim na znani posavski vrh, me je privlačila od trenutka, ko sem se spomnil nanj...

In tako sva odšla - k vasici Breg, ki je služila kot najino izhodišče.
Porezen bo pač počakal na kakšen drug dan...

Stara domačija nad vasico Breg.

Lisca je lep, razgleden vrh, t.i. Jurkova pot pa se vije skozi prijetne košenice, gozdove in vasi.

Še posebej na poti človeka prevzame vas Razbor, kjer med drugim deluje tudi edina dekliška komuna Don Pierina v Sloveniji - šola življenja (vas Razbor je bila sicer leta 2008 izbrana za najlepšo hribovsko vas; razgledi za cerkvijo sv Janeza Krstnika so izjemni in tudi sama vas je na splošno res lepo urejena).

Za cerkvijo na Razborju.

Vasica Razbor.

 Na poti je kar nekaj mest, kjer se človek lahko spočije; ena izmed takih točk je tudi pri cerkvi Sv. Jošta nad Razborjem, kjer popotnika pričaka kar nekaj lesenih klopi in miz - mesto je popolnoma primerno za prvi napad na hrano v nahrbtniku. :)


Od cerkvice Sv. Jošta pa se začne pot zložno vzpenjati; tu je potrebno kar nekaj kondicije, kajti sam vzpon se ne prekine z nobeno ravnino, kaj šele s kakšno dolinico...
Ampak ni sile.
Tako kot drugi, sva tudi midva kaj kmalu prišla na precej vetrovni vrh Lisce in se nato mimo vremenskega radarja spustila do Tončkovega doma na zasluženo malico.

Vrh Lisce.

Če je na vrhu ob najinem prihodu precej pihalo in se sonce navkljub delni jasnini ni in ni hotelo prikazati izza oblakov, se je medtem, ko sva v domu čakala na naročeno hrano, popolnoma zjasnilo in vrh se je odel v prijetne zimsko-jesenske barve; sonce naju je potem spremljajo vso pot nazaj do najinega izhodišča.
Domov grede sva celo nabrala nekaj kostanja, ki sva ga nato zvečer spekla - a je bil v redu?
Ne, ni bil.
Bil je super! :)

Na poti proti cerkvici Sv. Jošta.

Kekec. :)

Tako.

Ker se bliža smučarska sezona, bo treba pripravljalno v kratkem še skočiti na bližnje vrhove; kondicije na smučišču nikdar ni preveč...
Sploh pa sem za to sedaj še bolj motiviran kot pa kdaj prej...
Razlog?
K2 RAYGUN 2012/2013, 159 cm. :)
Iiii-haa! ;)

Vtisi: BREZ MUJE SE ŠE ČEVELJ NE OBUJE.