Trdinov vrh (1178 m)

Dan je bil spomladansko obarvan; češnjevi cvetovi so dajali zagon še tako utrujenemu pohodniku.
Čeravno se je ura prav hitro bližala dvanajsti, naju to vseeno ni odvrnilo, da se na nam bližnji hrib ne bi odpravila po daljši poti - iz Pangrč Grma.
Vzpon je bil zastavljen smelo; tempo, ki sva ga ubrala v hrib, je že takoj na začetku obetal vse prej kot pa lahkotno obarvano sobotno pohajkovanje.
Do Gospodične sva sem pa tja še kakšno rekla, proti TV stolpu pa je grizenje kolen tudi boljši polovici zaprl usta ( moški del dua je utihnil seveda že veliko prej...)

Kakorkoli že, volja je zmagala, vrh je padel, sonce pa v hribih še vedno sije močneje in svetleje, kot pa smo navajeni v dolini.

In dolina je nekaj kar mi tokrat izrazito ni dišalo... Sestopal sem počasi, kaj počasi, po polžje... Spomladanska utrujenost me je zagrabila z vsemi štirimi in me ni spustila do sedmih zvečer, ko sem z gasilsko klopjo pod roko romal na vselitveno zabavo Vesnine prijateljice.
Pa naj še kdo reče, da Dolenj'c ne poskrbi za svojo rit. ;)

Vtisi: DOMA JE NAJLEPŠE.

Skoraj na vrhu.

Pomlad.

Sestopanje.

Altemaver - Ratitovec (1678 m)

Čeprav so bile za danes napovedane občasne nevihte, sem jo zjutraj navkljub temu mahnil v hribe.
Tokrat sicer sam, ker se je Vesna ravno taisti čas udeleževala 12. Malega Kraškega maratona - za začetek sezone je s časom 1:53:15 odlično zastopala tandemske barve "Camino dua"... :)
Vsaj vemo kdo bo zadolžen za rabutanje jabolk po Španiji... :)

Kakorkoli že, jaz se teka sicer nisem udeležil, sem jo pa mahnil na Ratitovec oz. na njegov najvišji del - Altemaver.
Ker sem včeraj cel dan zidal škarpo, me je na začetku kar malo skrbelo, ali se mi bo poldnevno prelaganje betonskih kvadrov kakorkoli poznalo, vendar sem že takoj na začetku videl, da ne bo sile...

Pot je bila prijetno strma, na izpostavljenih, senčnih delih skozi Razor pa še vedno zasnežena.
Pač sem tam malo manj gledal v zrak pa malo več v tla pred seboj... :)

Na Gladki vrh (Ratitovec) sem prilezel dokaj hitro, potem pa sem se odpravil še na bližnji Altemaver, ki sem ga sicer  našel, vendar s težavo, ker ni nobenih smerokazov; na vrhu sem ostal samo toliko časa, da sem se preoblekel in pojedel tablico čokolade...
Vreme se je kar hitro slabšalo, tako da me je nazaj grede do planinske kočeže zasipavala "babja ihta" (ne me vprašat... tako mi je hitel razlagati en planinc, jaz pa sem sicer smeje kimal, ker sem videl, da nama obema ni bilo niti najmanj jasno kaj za vraga je padalo z neba...).

Poslovil sem se, in odbrzel proti Prtovču; tokrat v smeri Po(v)dna... Ker sem dol ves čas tekel, sem bil v slabih 45 minutah že pri avtu, prešvican kot konj, vendar zadovoljen kot že dolgo ne...

Gladki vrh (Ratitovec).

Vtisi: TEK ZA SMEH.

Blegoš (1562 m)

Prijetno zaspano jutro se je hitro začelo prevešati v dan. Porezen je v zadnjem momentu odpadel zaradi podatka, da je koča neodprta, tako da je padla odločitev o obisku njemu bližnjega Blegoša.
Na Blegošu sem dosedaj bil že dvakrat... Enkrat v okviru svojega pohajkavanja po E7, drugič letos v okviru ponovoletnega obiska prijatelja v Poljanah, ko smo ponoči gazli v čisto zamrzjen hrib...

Izhodišče v Martinj vrhu, skozi Črni Kal do vrha. Tempo je bil precej oster, zrak čist in svež, razgled čudovit. Na vrhu je sicer malo pihalo, kar je tudi že prej botrovalo zmrzjeni in poledeneli poti, vendar je bila stvar (vsaj na vrhu zaradi sončne lege in pobranega snega), precej obvladljiva... Zadnjih nekaj 100 m pred vrhom je bilo sicer potrebno zaradi ledú natakniti dereze, drugače pa je bila pot navkljub temu dokaj prijetna in razgibana. Na vrhu še par fotk, nato pa zlagoma proti koči in nato po okrepčilu dalje, v dolino.

Vtisi: PONOVLJIVO.

Pod vrhom.

V naravi z naravo.

Priprave na Camino de Santiago de Compostela

  Vas zanima, kako potekajo priprave na Camino? 

Vsak teden vas na tej strani čaka nov update te objave, ki se je začenja danes, 10. marca in se bo predvidoma končala 3. junija, leta 2012...

Camino de Santiago de Compostela ali kako sem iskal Bogá - objava v nadaljevanjih, ki bo na koncu postala celota.

____________________________________

************************************

Specialno, ni kaj...

Moram priznati, da mi je moja prva izkušnja z rezervacijo letov z nizkocenovnikom Ryanair-om vzela kar precej moje sicer pregovorne potrpežljivosti.
Preprosto ne uspem pravočasno priti skozi postopek, kajti "frdamana" reč ima (verjetno zaradi Anonymous in podobnih skupin) časovno omejitev. In čeprav tipkam ko pri norcih, uporabljam shranjene podatke, mi je šele po štirih urah uspelo rezervirati vse lete, ki sem jih imel v planu (v ta čas je seveda vključen tudi čas, ko sem brskal za leti in iskal kombinacije).
Mi je pa obenem padla v oko ena druga malenkost:
kakor večina nizkocenovnikov, tudi Ryanair računa vse sorte stroškov; eden izmed njih je tudi dodatno plačilo za prtljago...
In v vsem tem hitenju, da ne bi potekla časovna omejitev, sem enkrat skoraj potrdil let, kjer je strošek prtljage presegal samo vozovnico... Hvala bogu se je ta rezervacija "sfižila" in me pustila za 60 EUR bogatejšega... :)

Kakorkoli že, na koncu je stvar uspela; rezervirani so štirje leti:

18. maj - Trieste (IT) - Valencia (ES)
20. maj - Valencia (ES) - Santander (ES)
29. maj - Madrid (ES) - Alghero (IT)

01. junij - Alghero (IT) - Venice-Treviso (IT)

Vendar delo še ni končano; prenočišča na letališčih oz. v bližini in prevozi iz oz. na letališča so še vse za urediti...
Da ne omenjam nabiranja kondicije, ki je bistvenega pomena za to pot, na katero se odpravljam.
Ampak, me niti najmanj ne skrbi... Vse bo doseženo, vse narejeno... Kot vedno do sedaj, sem prepričan, da me bosta tudi tokrat spremljala sreča in pogum.

...

Tako, dragi moji...
Čeprav je 18. maj še precej daleč, je dela še veliko... Do takrat bova z Vesno poskusila enkrat tedensko osvojiti vsaj enega izmed nebroj slovenskih vrhov; slikovni material ter par besed o opravljenih poteh, pripravah in občutkih, vas bodo na teh straneh pričakovali praviloma čisto vsak teden...

Pa nasvidenje torej... Se vidimo v naslednji avanturi...;)

Nanos (1313 m)

Sv. Hieronim

Na Nanos.

Čez drn in strn.

Prelep sončen dan in obilo dobre volje je popotnica, ki si jo želi vsak popotnik. Tokratšnja pot je peljala na Nanos. Planota, na katero ponavadi zremo, ko se peljemo proti morju, je tokrat začutila nogo, ki jo ni pred tem še nikoli prej...
Nanos je lep, predrzen in precej vetroven. Še posebej na Pleši, ko se po 2-urni hoji prevalimo na drugo stran proti Vojkovi koči; softshell pride tu še kako prav...

Kondicija ni več problem in vsaka tura sabo prinaša le veselje in strast.
Strast po novem, višjem, neodkritem...
Pomlad odpira obilo novih poti in za varnost bo od včeraj dalje skrbela tudi ta bela lepotica... :)

Vtisi: JERRONIMOOO! :)