Čeravno se je ura prav hitro bližala dvanajsti, naju to vseeno ni odvrnilo, da se na nam bližnji hrib ne bi odpravila po daljši poti - iz Pangrč Grma.
Vzpon je bil zastavljen smelo; tempo, ki sva ga ubrala v hrib, je že takoj na začetku obetal vse prej kot pa lahkotno obarvano sobotno pohajkovanje.
Do Gospodične sva sem pa tja še kakšno rekla, proti TV stolpu pa je grizenje kolen tudi boljši polovici zaprl usta ( moški del dua je utihnil seveda že veliko prej...)
Kakorkoli že, volja je zmagala, vrh je padel, sonce pa v hribih še vedno sije močneje in svetleje, kot pa smo navajeni v dolini.
In dolina je nekaj kar mi tokrat izrazito ni dišalo... Sestopal sem počasi, kaj počasi, po polžje... Spomladanska utrujenost me je zagrabila z vsemi štirimi in me ni spustila do sedmih zvečer, ko sem z gasilsko klopjo pod roko romal na vselitveno zabavo Vesnine prijateljice.
Pa naj še kdo reče, da Dolenj'c ne poskrbi za svojo rit. ;)
Vtisi: DOMA JE NAJLEPŠE.
 |
| Skoraj na vrhu. |
 |
| Pomlad. |
 |
| Sestopanje. |
Ni komentarjev:
Objavite komentar