In tu, v nadaljevanju, so moji popotniški zapiski, ki sem jih spisal preden sem na večer zatisnil oči.
Letošnjo pot sva sicer začela v Estelli, v mestu, kjer sva jo lani zaključila.
Zaradi časovne stiske tudi letos nisva uspela doseči Santiaga de Compostele, sva pa dosegla nekaj drugega...
Dosegla sva mir pred samim sabo.
In to je tisto, kar je po mojem mnenju čudež Camina.
Ker je celotnih zapiskov za eno malo knjižnico, jo bom objavljal po delih.
Spoznal sem, da je samim za sabo najtežje brati... :)
T.S.
***
14.05.2013: GRADIŠČE-LONDON
Pristali smo v Londonu.
Na Stanstedu.
In mrzlo je kot hudič...
***
Letošnji Camino je moj drugi po vrsti.
To seveda ne pomeni, da sem ga 1x že prehodil, kje pa... Samo vračam se ponovno tja, kjer sem ga lani zaključil.
In kaj potem počnem v Londonu?
Pred tremi urami sem stopil iz letala v deževen in mrzel večer in se vprašal točno to.
Razmišljal sem, ali vseeno ne bi bilo bolje, če bi svoj letošnji dopust namenil toplejšim krajem, kakšni rajski plaži na Karibih, koktajlom pod palmami in raziskovanju neznanega in še ne videnega.
Ampak me je ta misel kmalu zapustila.
Camino ni samo preprosto eno od potovanj - Camino je pot do samega sebe in pot do tistih, ki so okoli nas.
To bo razumel vsak, ki jo je kdaj doživel pa naj bo veren ali ne.
Preden zjutraj odletiva naprej, naju čaka še eno lepo opravilo.
Večerja.
Landlady Stansted Lodge-a, ki naju je pred kratkim pripeljala iz letališča, naju je usmerila v indijski take-out, bojda takoj na križišču desno.
Res, da sva ga našla, vendar nama nekako ni dalo, da bi dan pred tistim pravim potovanjem tvegala s hrano, katere še noben od naju ni nikoli jedel...
Nekako preverjeno sva zavila v stavbo ena vrata prej in se znašla v odlično založeni trgovini, kjer sva kupila angleške sendviče.
Itak da niso bili zadosti za dva sestradanca...
Verjetno še nisem omenil, a ste to nekateri že zaslutili: na Caminu nisem sam - z mano je moja draga Vesna, ki stoično in z veliko mero optimizma in pričakovanj deli mojo usodo popotnika po Jakobovi poti.
No, in ker se nisva najedla, sva si rekla, no pa pejva še v tisti pub, ki smo ga videli, ko smo se vozili do prenočišča.
In tako, ne bodi ga len, se s tisto "pošvajdrano marelo" odpraviva 200 metrov višje po ulici - v pravi domorodni pub The Crown v Elsenhamu.
In glej ga presenečenje:
ne samo eden - kar šest menijev za večerjo, ambient v novoletnih lučkah, v ozadju električni kamin, ki generira efekt pravega ognja.
Hrano sva znala nekako naročiti in izbrati, pri pivu se je pa popolnoma zakompliciralo.
"Kaj bosta?" je vprašal natakar, prijazen črnec nekje v tridesetih...
-"Jah, kaj... Pivo seveda...", veselo odvrnem.
"Katero pa?"
-"Ummm... ahh... ja... torej... hmmm..."
Katero izbrati, za vraga?
Pri nas Laško, Union pa še kak Hainiken, potem se pa že počasi neha.
Tu je pa imel 10 steklenic za pultom pa 5 pip za točeno.
Jah nič, najbolje je bilo vprašati za nasvet domačina.
Od Boga poslan se je eden prav po ležerno naslanjal na šank poleg naju in z zanimanjem opazoval ta cirkus, ki se je ravnokar odvijal pred njegovimi očmi.
Natakar je seveda umiral od smeha, ampak na koncu smo vendarle s skupnimi močmi zbrali pivo in kozarec zame.
Kako se mu je reklo, nimam pojma, ampak bilo je dobro.
V glavnem, nekaj kar domačini pijejo.
Tle nimaš kaj veliko zajeb...
Jutro bo prišlo kmalu in zato bo najbolje, da kar neham zaenkrat.
Upam edino to, da ne zaspiva prevoz zjutraj, kajti to premikanje ure naprej, nazaj, naprej... mi je čisto zmnešalo telefon, ki že prej ni bil kaj preveč brihten, kar se tega tiče...
No, kakorkoli že, bomo zjutraj videli, kako se bo dan začel.
Pa lahko noč želim.
T.S.
***
2. dan
15.05.2013: LONDON-ESTELLA
Sploh ni bilo panike - na koncu sem se odločil, da sem za zjutraj nastavil kar radio-budilko na 5. uro.
Tako za vsak slučaj...
In še kako prav je bilo. :)
Alarm na mobilcu je seveda prav po Murphyjevsko zatajil; zakaj?
Nimam pojma.
Kaj veliko sedaj ne morem več pisati, ker so v albergu (prenočišču/hostlu/skupnih ležiščih) ugasnili luč, s to bralko, ki jo imam pa sedaj na v roki pa tudi že počasi motim ostale, ki so se spravili spat.
Naj samo povem, da sva iz Londona priletela v Bilbao, nato pa jo z enim avtobusom pičila do Pamplone, nato pa z drugim do Estelle, kjer sva lani končala najin prvi del popotovanja.
Receptor nikakor ni dojel zakaj je v Credentialu (potni list za romarje) že žig, če ga še ni pritisnil...
In tako gledajoč starega, je nato tudi na letošnjega napisal lansko letnico - 2012.
Šele trenutek kasneje, ko sem v polomljeni španščini hitel pojasnjevati, da sva bila tu že lani, mu je končno obraz razjasnil prešerni nasmešek, ki je zamenjal tistega, podobnega nečemu iz Zone somraka...
In tako sedaj ležim kakšen meter stran od postelje, kjer sem lani spal.
Občutek je dober.
Komaj čakam na jutro.
Najbolje, da grem kar spat.
Bo prej noč minila...
No pa lahko noč.
T.S.
***
3. dan
16.05.2013: ESTELLA/LIZARRA - LOS ARCOS
Pa sem tu - v Los Arcosu.
V albergu, ki se mu reče Casa de la Abuela.
Za 12,50 EUR po osebi imam prenočišče in zajtrk na način "all u can eat".
Vse lepo in prav, če ne bi bilo mrzlo.
Ni kaj preveč prijetno, če te hladi.
Oskrbnik je zgleda ugasnil ogrevanje; ko smo prišli, so bili radiatorji še topli, zdaj so mrzli...
Grem vprašat čemu...
Hm, sem že nazaj.
V bistvu sem samo dol skočil s pograda in se sproti prijel za radiator... prijetno presenečen ugotovim, da je zopet topel.
Vseeno za vsak slučaj še pod tuš skočim, da se slučajno spet ne prehladim.
Podhladil sem se namreč kar precej...
xxx
Camino je v bistvu ena taka sila zanimiva reč.
Čas v bistvu nima več nekega posebnega pomena.
Nekako se izgubiš v njemu.
Seveda, če mu pustiš, t.j...
xxx
Tako.
Zopet sem v postelji.
Na pogradu, v svoji spalki.
Ura je 22:30 in počasi bo za spat...
Dan je bil kar pester.
Spoznal sem svojih prvih nekaj sopotnikov, ki jih bom verjetno konstantno srečeval na tej poti, kjer nekdo zamuja, nekdo prehiteva, na koncu se pa vsi srečajo.
Tu in tam zveš kakšno življenjsko zgodbo, sem pa tja ti kdo navrže par vljudnostnih besed.
Vesna je nekje izgubila svojo kapo, kar zna biti še problem.
Ko piha, piha mrzlo in ušesa znajo to čez čas zameriti...
Vreme?
Popoldne je bila sicer začelo deževati, ampak je potem proti večeru ponehalo.
Bo pa menda jutri malce slabše - dež, mrzlo, blato, take zadeve.
Zaenkrat na poti pelerine še nisem rabil ven vleči....
Želim si, da bi tako ostalo tudi vnaprej.
Noge?
Kaj pa jaz vem.
Malo jih že čutim.
Se nekako tudi spodobi po 22 km za prvi dan.
Tako.
Jutri je nov dan, nove dogodivščine, novi ljudje, nova dežela.
Spat grem.
 |
| Vodnjak. |
Vodnjak, ki ga je postavila lokalna vinska klet ni navaden vodnjak: iz ene pipe teče voda, iz druge vino. Za popotnika dobrodošla osvežitev, s katero pa vseeno ni za pretiravati - vodnjak se nahaja šele kakšna dva kilometra iz Estelle, tako da je pred popotnikom še dolga pot.
 |
| Tu, na tem mestu, je svoje zadnje počivališče našla zelena kapa. |
 |
| V ozadju Los Arcos. |
4. dan
17.05.2013: LOS ARCOS - LOGRONO
Se nadaljuje...
