Prvomajski prazniki malo drugače.

Zbudi me za 1. maj pojejo meni ljubi glasbeniki.
In res so me... v prekrasno pravljico.

Letos prvega maja nisem začinil s tradicionalnim pohodom na meni bližnjo Javorovico, ampak sva se z mojo predrago stvari zamislila malo drugače... :)

Na hrvaško obalo sva se z Vesno usmerila v soboto zjutraj; smer Istra, cilj - Umag.
Štiri dni sva z nama ljubimi ljudmi preživela v vili, ki premore toliko udobja, da je bilo vse skupaj že kičasto.
Vse skupaj zgleda takole (brez drugega drevesa, ki so ga ne vem zakaj, posekali...):

Vila Leona; foto: Istraturist.com

Moram reči, da sem v tem nekajdnevnem dopustu dejansko spoznal, kaj vse si lahko bogati zares privoščijo in za kaj vse smo lahko mi "navadni" ljudje večino časa "prikrajšani".

Ne me sedaj narobe razumeti:
dejstvo je, da se imam na dopustu, ki ga v šotoru preživljam nekje v kampu s tremi zvezdicami enako, če ne celo bolje, kot pa sem se imel tu.
Sam sem pač ciganske duše in za mene ga ni čez življenje v naravi; luksuz, ki sem ga doživel tu, je povezan z drugimi stvarmi - vila Leona s svojimi 78 kvadrati, pogledom na morje, jacuzzijem in privatno plažo pač naredi svoje.

Lepo za poskusiti in doživeti, da bi se pa človek vračal sem v sezoni pa pozabite:
če te že ne odvrne cena, ki znaša takrat za to vilo dobrih 6.000 HRK/noč, te pač dejstvo, da se od preveč higieničnosti lahko spremeniš v enega od "njih", ki imajo vsega preveč... :)

Vsaj jaz si pa tega pač ne želim.
No pa pustimo to.
Važno je edino to, da smo se imeli super in da nam je vreme služilo.

Da pa je bilo vse skupaj nepozabno in resnično nekaj posebnega je poskrbelo tudi to, da sva z Vesno lahko navkljub vsej "finoči", ki vije v tem resortu, vseeno lahko sfurala piknik za 10 oseb (toliko se nas je en večer za nekaj uric namreč nabralo vseh skupaj). :)

***

V torek zvečer pa sva morski zrak in okoliški mir zamenjala za nekaj popolnoma drugačnega:
v Stožice so namreč poleg naju zašli tudi nemški industrijski metalci Rammstein. :)
Dejstvo je, da kresa sploh nisem pogrešal; gorelo in pokalo je kot bi gorelo pol Slovenije, razprodane Stožice pa so pokale po vseh šivih.
Eden boljših spektaklov, definitivno.

Rammstein v Stožicah.

Po koncertu pa se zadeva še ni zaključila:
za dva dni sva se odpravila v Bohinj.

***

Ker se Camino nevzdržno približuje, je bilo pohajkavanje po hribih edino logično in pravilno.
Prvi dan sva iz Srednje vasi peš krenila do koče na Uskovnici, nato jo še po delno zasneženi stezi pičila do slapu Mostnice.

Na Uskovici, foto: Vesna K.

Pri slapu sva se zopet preoblekla in po malici ter kratkem dremežu na toplem sončku pičila po dolini Voje na kavo in štrudelj v bližnji koči, nato pa si ogledala še znamenita korita Mostnice.

Planina Voje, foto: Vesna K.

Proti planinski koči na Vojah.

Pri Hudičevem mostu sva jo nato zavila navkreber in se ta dan še enkrat dvignila nad 1000 m; vzpon na Studor je bil res zahteven in skupna dnevna končna bilanca se je ustavila nekje na 1800 narejenih višinskih metrih in prehojenih cca 20-ih kilometrih.
Ni slabo, kajne? :)

Na Studorju. V ozadju Stara Fužina in Bohinjsko jezero.

Naslednji dan začuda niso boleli ne sklepi ne mišice, tako da sva jo v rahlo slabšem vremenu pičila še na Blejski grad, nato pa pozno popoldne zajadrala proti domu, kjer naju je čakala naslednja "naloga".

Rezultat?
Slasten. :)

Sveže jagode in sveži ananas, zapakiran v slastno alpsko smetano z burbonsko vanilijo.