Pot na Trdinov vrh sva začela iz vasi Gabrje; ta smer je bila sicer za mene prvenstvena.
Pot je bila lepo speljana, vendar sva vseeno na parkirišču spregledala smerokaz, ki je vodil proti najinemu cilju ter tako ustaljeno pot nekako obšla... :)
S pomočjo domačina sva se sicer nato kmalu prebila nazaj na markirano pot, sproti pa si nenadejano ogledala še vas Jugorje... Pot naju je nato zložno peljala proti dolenjskemu očaku, ki pa se je na današnje nedeljsko dopoldne kopal v megli.
Ampak nič ne de.
V slogi je bila moč, v ruzakih medička, ob poti pa polno gob, tako da je bil pohod prav prijeten in nič kaj naporen.
Na vrhu sva še na hitro pomalicala, se na poti navzdol še odžejala pri Domu na Gospodični, nato pa ob enih popoldne srečno prispela domov.
Vtisi: NA KONCU VEDNO POSIJE SONCE.
