In čeprav sva še pred pol meseca navijala, da ga ne bova šla nabirati, sva ga tu pač nabrala.
Test je bil dvojni - moj nos in Vesnin nos.
Ostali oponašalci pač ne dišijo po česnu.
Zanekrat sva še živa, tako da sva izgleda nabrala tisto, kar naj bi se pač nabiralo ob priložnostih, kot je bila naprimer tudi ta.
Vzpon na Javornik je sicer minil krasno, sonce je sijalo in pohodnikov je bilo malo.
Krenila sva iz Jablance, vasice pod Bohorjem.
Sam namreč ne maram neke pretirane gužve.
Sploh me pa zna zmotiti blato.
Kako sem tokrat zagazil v njega, raje ne bom pisal... :)
Po povratku iz Javornika sva se ustavila na malici v planinski koči na Bohorju - bila je tko-tko, a vseeno sva od tam odšla najeta in napita. :)
Naslednjič se bova poskusila odpraviti na kakšno bolj težavno pot.
Zdaj je že namreč jasno, da se v maju odpraviva na tretji, zadnji del poti Camina po Španiji.
Karte so rezervirane, dopust tudi.
Malo sva sicer kolebala med Francijo, Marokom in Španijo, vendar je na koncu prevladala slednja možnost.
Kar sva začela, bova zaključila.
Tu sva si oba z Vesno enotna.
Ostalo pride na vrsto kdaj drugič.
Večno seveda ne misliva živeti, a vseeno toliko časa, da vidiva tudi te dele sveta. :)
Do naslednjič torej.
T.S.
 |
| Sun and fun. :) |
 |
| Nekaj metrov pod Javornikom je morje čemaža. |
 |
| Na nerazglednem vrhu. |
 |
| Pot je bila na čase še blatna; previden korak zaželjen. |
 |
| Razgledna točka kakšnih 100 m više od planinske koče. |
 |
| Na poti nazaj sva se ustavila še v Brestanici - bazilika je arhitekturno ena največjih cerkva v Sloveniji. |
