Tale zima čisto preveč varčuje s snegom.
In ker v hribe v takem ravno ne hodim, je gradiški krog čisto dovolj, da se predam belini.
Pričakoval sem kar precejšen mraz (še posebej zaradi jutranjih ur), ampak gaženje skozi pol metra celca in jasno nebo, je kmalu začelo terjati svoj "davek".
Mic po mic in kmalu sem bil skoraj samo v spodnji termo majici.
Ker pa vseeno ni bilo za pretiravati (termometri so namreč navkljub toplemu soncu kazali nekaj pod ničlo), sem pač skakal iz windstoperja ven in not.
Kakorkoli že, naredila sva solidne štiri kilometre, utrujena pa sva bila kot, da bi jih najmanj dvajset.
Sneg je bil težek in ne-pomrznjen, hoja po njem pa precej naporna; tudi okoliška drevesa so počasi začenjala izgubljati proti snegu... veje so se že nevarno upogibale pod težo le-tega.
Zima je lepa, ampak ko pokaže zobe pa včasih pokaže vse, kar lahko stori in zna.
In to je včasih res hudo.
Ampak tako pač je.
Vsak letni čas ima svoje muhe in zakaj jih ne bi imela potlej tudi zima?
Tako ali tako nimamo tu kaj spremeniti...
In hvala bogu, da je tako, kajne?
 |
| Proti Gorenjemu Mokremu polju. |
