Po slovenskem delu E7

Pozdravljeni.

V nadaljevanju je dobesedni prepis iz moje popotniške beležke. Zapis vtisov in opis dogodkov, ki sem jih po koncu vsakega dne posebej, še sveže ujel na papir.
Stil pisanja je temu primeren: hiter, na čase delno nepovezan, sunkovit.
Kot življenje sâmo...
Prijetno branje vam želim,

T.S.

___________________________________


16.08.2011

ROBIČ - KOBARID

Štirje dnevi punk-rocka za Sočo so minili kot za stavo.
Prišlo je torkovo jutro; obetalo se je lepo, sončno vreme.
V Tolminu sem še na hitro zavil v Iglu Šport po 10 metrov polcentimeterske najlon vrvi in kmalu zatem že drvel proti Kobaridu.
Še hiter postanek v trgovini z živili, kjer sem si kupil pol kg kruha, liter pa pol vode, žemljo, slanino in pol litra jogurta.
Pojedel sem v vasici Kren (cca 1 km stran od Robiča), kjer sem se odločil pustiti svoj avto.
Po posvetu z domačinko sem ga parkiral pred vaško cerkvijo v upanju, da me počaka.

In tako, tam pred cerkvijo, se je začela moja pot po Evropski pešpoti E7.
Srečno, Kekec. :)

...

Do Kobarida je bilo relativno enostavno priti; nekaj orientacijskih težav je seveda bilo, vendar niso zahtevala pretirano daljših poti.

Kobarid, SI

Tukaj moram omeniti, da me je 2 km ven iz Robiča prvič prijela misel, da je nahrbtnik mogoče pretežek.
Na bližnji jasi sem ga razpakiral, vendar sem sklenil, da se ne ločim od ničesar.

Nadaljeval sem skozi slikovito pokrajino, po makedamskih poteh, vse tja do Kobarida.

V Kobaridu prejel prvi žig, dokupil pijačo, obiskal muzej 1. svetovne vojne in jo preko Napoleonovega mostu pičil proti vasici Krn na 897 m nadmorske višine. Pot se do nje vije po asfaltni cesti.

Napoleonov most blizu Kobarida, SI

Tu pa se je začel pekel...
Vzpon je zelo strm in že samo podatek, da sem vsake 3 km popil 2 litra vode iz vodnega meha, pove marsikaj.
Teža nahrbtnika je začela terjati svoj davek...
Voda je drugače v teh koncih na vsakem vaškem trgu; v obliki javnega vodnjaka.

Čeprav sem kondicijsko zelo dobro pripravljen je teža 35 kg preveč. Prisiljen jo bom čimprej zreducirati...

Poleg vsega sem se v to jutro zbudil z zamašenim nosom in rahlo bolečim grlom, kar je posledica včerajšnjega norenja na NOFX.
Tabletov nisem šel kupit, se mi pa oslabljenost pozna na pomankanju energije.
Vztrajam naprej in upam, da se mi ne razvije v kaj hujšega...

...

Na sredi poti proti vasi Libušnje me je dohitela mladenka na kolesu. Jaz sem "počival" naslonjen na zid (bankino); zgledal sem vse prej kot pa jadrni popotnik.
Ustavila se je, klepetala kakih 5 minut in nato odšla dalje.
Ona hitreje, jaz z mrtvaško hitrostjo.
Ampak upanje živi.
Potolažila me je z informacijo, da je do vasi samo še par minut in da me tam čaka sveža voda (tista iz meha je imela že res kakih 25 stopinj Celzija)...

Opazil sem, da je pred mano še dobri 2 uri sončne svetlobe. Pohitel sem in v dobri uri dosegel naslednjo vas - Vrsno.

Utaboril sem se kakih 200 metrov  pred njo; na jasi, poleg gozda.

Pred vasico Vrsno, SI

Tu sem sklenil, da za naprej zmanjšam težo nahrbtnika; uspelo mi ga je za cca 10 kg. Shranil jo bom v vrečo, vrečo pa skril v gozd. Tudi za njo upam, da me počaka...
Iskat jo bom šel na poti domov.
Čez dobrih 10 dni...

...

Sedaj sem se najedel, postavil šotor in zaključil za danes.
Jutri je v planu vasica Krn, spust v Tolmin in potem zopet vzpon na... nekam v hrib. :)

Bog naj me čuva in vas tudi.
T.S., 16.08.2011

17.08.2011

VRSNO-KRN-PL. MEDERJE-PL. LAŠKA SEČ-PL.ČRČA-JAVORCA-TOLMIN

Zjutraj sem najbolj srečen...

Pred mano je nov dan, ki lahko prinese čisto vse ali pa prav nič.

In ravno v tem je čar vsega.

Pojedel sem, v bližnji gozd skril odvečno prtljago, jo res dobro zakamufliral in se v upanju, da jo čez dober teden zopet najdem, odpravil proti vasi Krn.

V centru Vrsna sem se še oskrbel z vodo, odvrgel smeti v smetnjak in jo ubral v breg.

Pred vasico Krn, SI

Vam takoj povem, da sem imel občutek, da se ta breg vleče vse do Tolmina. Še ko sem sestopal iz Javorce, se je pot stežka usmerjala navzdol in je tako na čase še kar rinla "gor".

Na vrhu planine Medrje so me med počitkom presenetili 4 Belgijci - dva para.

Ravno sem jedel energijsko tablico in sušil noge, ko so se primajali na eno izmed planin z najlepšimi razgledi, kar sem jih kdaj videl.

Po vljudnostnem pozdravu so odbrzeli mimo.

Sledil sem jim čez dobrih 15 minut.

Na planini Medrje, SI

Tokrat sem jih presenetil jaz: "Hello in Bon appétit..." :)

Nasmeh in odbrzim dalje.

"Ulovijio" me čez dobrih 200 m, ko sem iz korita točil vodo v meh.

Počakali so in nato še oni storili isto.

Pobaral sem jih o tem, kdo so in kaj počenjajo tu - v Belgiji so najeli agencijo, ki jim je organizirila aktivnosti v Sloveniji: paragliding, kanjoning, rafting, potapljanje, kolesarjenje...

Družno smo jo ubrali v dolino in vmes čvekali o vsemogočem...

Po kakšni uri smo se ločili.

Pustil sem jih naprej, ker so bili prehitri.

Tu mislim na to, da niso zaradi hitrosti uspeli prav nič videti in so samo hiteli od ene točke do druge, kjer so se nato ustavljali za malce dlje časa...

Jaz pa sem vmes nabiral maline, jabolka, slive, se čudil drevesom, ptičem in kravam...

Zopet sem jih dohitel na mostu čez Tolminko. Malo smo še poklepetali, malo nasmejali, potem se nam je pridružil še domačin.

Rekel je: "Dober dan." 

In to je bilo vse... :)

Mirno se je napotil proti vodi, iz žepa potegnil pločevinko piva, ga dal hladiti v reko in tam čakal...

Aja... :)

Nato je še rekel, da za nas nima nobenega več. :)

Belgijci so medtem odšli.

Jaz sem se zapričal z domačinom. Je iz Tolmina, imel je viška ur v službi, zato je po štirih urah dela odšel ven, nabirat gobe.

Našel ni nič.

Ponudil mi je pol piva in se ponudil, da me lahko odpelje v dolino.

Ponudba je bila mamljiva, vendar sem odklonil.

Oboje. :)

Pivo zaradi potenja...

Poslovil sem se in odšel dalje.

...

Na Javorci sem pri cerkvi zopet srečal Belgijce. Rekli so, da moramo sedaj res iti na pivo, ker smo se trikrat srečali... Ponudil sem vodo, za pivo pa rain check do Tolmina, če se še vidimo...

Nato so odšli.

Jaz sem ostal.

2 EUR sem dal za vstopnino, nato mi je prijazni in rahlo ekscentrični oskrbnik razložil zgodovino cerkvice:

gradili so jo vojaki v zaledju (tisti, ki so prišli počivat) in zgrajena je bila v 1. svet. vojni, kot spomenik miru.

Nato je propadla, a so jo restavrirali. Od leta 2007 nosi znak evropske kulturne dediščine.

Osrbnik mi je še razložil pot do bližnjega pokopališča, nato sem se poslovil.

Cerkev sv. Duha na Javorci, SI

...

Do Tolmina mi je vzelo slabi 2 uri.

Vmes, malo pred Tolminom, sem se zaklepetal s koscem trave, ki mi je malo razložil kakšna je okolica in planine skozi letne čase.

Ko sva tako klepetala, me je zopet prehitela starejša gospa, ki sem jo pred tem jaz, kakšnih 500 m nazaj.

Ko sem jo nato srečal še tretjič, sem ji rekel, da bo morala sedaj pa ona dati za pijačo. :)

Pot sva nato nadaljevala skupaj.

Ugotovil sem, da ima sorodnike v Šentjerneju in da je bila rojena na Brezjih pri Šentjerneju.

Pred tremi meseci ji je umrl mož, ki je bil dolga leta gosrki reševalec; celo vodja gorske reševalne sulžbe.

Malo sem jo še nasmejal, nato sem odbrzel naprej v center Tolmina.

Noge so me že kar precej bolele...

Na hitro sem še skočil v Hotel Krn po žig in lej ga zlomka... oskrbnica reče, da ne ve, kje je...

Oštja! :)

Bitovka je bila stara kakih 50 let, s punk frizuro in osivelimi lasmi.

Sledil sem ji kot kužek in skupaj sva ga v enem predalu celo našla.

Za nagrado sem si privoščil pivo z bitter lemonom... Podučila me je, da se temu reče radler. :P

Malo sem ji še zapihal na dušo, nato sem jo mahnil proti sotočju Tolminke in Soče, kjer sedaj taborim.

Pred tem sem si v Soči opral oblačila in se na hitro umil po telesu.

Sonca ni bilo več, voda je imela cca 10 stopinj Celzija.

Kar se zdravja in ostalih stvari tiče:

- grlo me ne boli več;

- z nosa mi konstantno teče;

- na splošno je počutje kar v redu; blizu odličnega;

- žuljev navkljub novim gojzarjem na srečo nimam;

- zelo me bolijo rame, kolki in stopala;

- bo že; 

- jutri novim zmagam naproti; pičim jo na planino Razor.

Lahko noč.

18.08.2011

TOLMIN - PL. RAZOR

Sedim na mokri brisači, okoli mene letajo muhe, za hrbtom mi zahaja sonce.
Delno mi ga zakriva cca 100 let stara bukev pod katero sedim.
Sliši se še zvok kravjih zvoncev in neko nedločeno bevkanje ptice oz. neke druge gozdne živali.
Naj vam torej povem, kako sem prišel do tega trenutka...

...

Danes sem imel priti na planino Razor in še kake tri ure hoda proti Stržišču.
Zaradi tega sem pustil, da me ura zbudi ob 7:15, ker sem pred tem načrtoval še skok do trgovine.

Jutro je bilo hitro tu.
Vstal sem se in glej: takoj presenečenje!

Šotor je bil čisto premočen...
Ni deževalo, samo ob Soči je bilo toliko vlage, da je kaplajlo iz dreves kot v največji nevihti.
Oblačila, ki sem jih včeraj opral v Soči in jih pustil odzunaj, da bi se posušila, so bila še bolj mokra, kot pa takrat, ko sem jih ožete obesil na bližnje veje.

Pobral sem jih, zložil v brisačo, brisačo zavil in vse skupaj spravil v nahrbtnik. 

Pred odhodom sem se še pobril in umil.

Soča je bila ja blizu, čeprav mrzla kot led...

Opazil sem tudi, da je ponoči narasla za kakšnih 20 cm. Če bi kampiral na obali, bi zjutraj verjetno že plaval proti morju... :)

Ker sem bil pameten, so bila mokra samo moja oblačila... :P

Jutro ob Soči, SI

Končno sem naložil nahrbtnik na rame in z zategnjenimi mišicami odkravsal proti centru Tolmina, v trgovino.
Sproti sem se ustavil še v Iglu Športu in kupil dodatni vodni meh.
Namontiral sem ga kar tam...

...

V Mercatorju sem kupil peno za britje, dve žemlji, jogurt, nekaj salame, Cedevito in 3 plastenke 0,5 l vode. V hladilniku so imeli samo te.
Napolnil sem meh, pojedel malico, dvignil še nekaj gotovine iz bankomata in se napotil na naslednjo etapo.

Moram reči, da ne zapravljam veliko.
Niti ni prilike...
Edino oprema je precej draga... Žal varnost stane...

...

Na poti sem se ustavil na pokopališču iz 1. svetovne vojne o katerem mi je včeraj govoril tip na Javorci...
Čudilo ga je, kako me pot ne pelje mimo tega...
Tudi jaz nisem vedel...
Sedaj vem. :)

Vojaško pokopališče Loče, SI

Sestop iz Javorce je klasičen. Ko pa nadaljuješ E7 iz Tolmina proti pl. Razor pa greš mimo vseh teh posebnosti.
Res ne bi imelo smisla, da 2x hodiš po eni in isti poti...

Torej...

Nadaljeval sem s pohodom.
Pri vasi Zalaz-Čadrg sem zavil proti Čadrgu.
Nekje po 1 km sem na dokaj strmem pobočju opazil družino, ki je obračala seno.
Pobaral sem jih kako kaj in če ni vroče in strmo za travo obračat... Zapletli smo se v pogovor iz katerega sem pobral tudi to, da sem zgrešil pot.
Hvala Bogu in moj jezik! :))

Vse so mi lepo razložili, me usmerili na pravo in mi dovolili, da "narabutam" nekaj sliv.
Zaželeli so mi srečno  in nato sem odšel.
Detour me je stal samo 2-eh kilometrov. Lahko bi me občutno več...

...

Ljudem skozi pogovor vedno povem, kdo sem in kam potujem...
Vsi so začudeni in mi vedno zaželijo srečo. Vidim, da domačini gledajo na samostojno potovanje po hribovjih kot na dokaj rizično početje...
Tega se tudi sam prav dobro zavedam.
Čeprav imam sabo Prvo pomoč, precej praktičnega in teoretičnega znanja iz preživetja v naravi in sem umsko  ter kondicijsko zelo dobro pripravljen, me zvin ali zlom noge ali pa zdrs v globino na mestih, kjer itak ni telefonskega signala, lahko stane življenja. Če si sam, ni nikogar, ki bi ti lahko priskočil na pomoč.
Navkljub znanju in izkušnjam...
Pa pustimo zdaj to...

...

Prišel sem do Tolminskih korit - najnižja in najbolj južna vstopna točka v Triglavski narodni park.

Tolminska korita, SI

Vidim, da je vstopnina 4 EUR.
Ker moram skozi, stopim do kioska, da bi kupil karto.
Prijazna starejša gospa mi pritrdi, da je res za plačati. Vpraša me, kam sem namenjen z vso to mojo opremo...
Razložim ji svojo pot in svetuje mi, da se lahko izognem koritom in s tem prihranim 1 uro... Ker sem že tu, se odločim, da si navkljub 1-urnem podaljšanju poti ogledam ta svetovno znana Tolminska korita... :)
Nasmeje se mi in reče, da mi bo potem pa popust dala... nekaj časa je razmišljala, kako bi to izvedla, nato mi je zaračunala otroško karto; 2 EUR. :)
Super! :))

Poleg mi je dala še bonbon.
Za cuker.
Da mi ne bo padel.. :)
Pa ker sem tako fejst pob. :))

Razloži mi še pot in pokaže na zemljevidu bližnjico za vas Tolminske Ravni, kamor sem nato namenjen.
Zahvalim se ji in odidem.
Kmalu zaslišim za sabo vpitje, da kam vendar grem???
Vhod je v drugo smer....
Jaz sem se namenil proti straniščem...
Nasmejeva se, nato odidem.
Ponovno... :)

...

Tolminska korita so resnično čudovita.
Nekje vmes srečam nemško družino z Bavarske.
Malce sva z ženo poklepetala; moža sem srečal pred tem, kako se je z drugim otrokom odpravljal do Medvedove glave in Skakalnic.

Ona je ostala s tamalim višje; na klopci, kjer sem imel privezan nahrbtnik.
Odložil sem ga, ker je bila pot prenevarna, da bi nadaljeval z njim. Širok je in neroden, poti pa so spolzke, strme in ozke...

Povprašala me je o mojem namenu, jaz pa njo o tem, da sem opazil, da verjetno ne gre dalje zaradi otroka...
Pritrdila je.
Na vprašanje, kakšno je tam doli, sem ji po pravici odgovoril, da je tisto vrhunec ogleda.
Zasmejala se je in rekla, da pač nima sreče.
Nisem ji hotel svetovati naj gre potem še ona, sama, ko se mož vrne in bo on popazil na oba otroka...
Nisem se hotel vtikati...
Vprašala me je, če me lahko slika z nahrbtnikom...
Privolil sem. :)

Popotnik.

...

Iz korit sem nato odšel proti Tolminskim Ravnem.
Pot se je vlekla kot v grozljivki; bilo je grozno vroče, jaz pa na sebi 25 kg opreme.
Mislil sem, da bom umrl. :)
Občutek je bil še pristnejši, ker mi je vmes zmanjkalo vode.
To je ena izmed najbolj groznih stvari, ki se ti lahko naredi, medtem ko nimaš blage veze, koliko je še do prvega izvira.
Potil sem se kot konj.
Hladil sem se z mokro kapo, ki sem jo obračal, medtem ko se je na zunanji strani ohladila.
Ozračje je imelo čez 30 stopinj Celzija.
Bil sem tako razgret, da je bila mokra kapa, ki se je grela pri tej temperaturi, ko sem jo brnil, občutek kocke ledu... Ne znam opisati... Pomislil sem, da bi lahko staknil sončarico.

Napredoval sem po polžje.
Na vsakih 100 metrov sem se moral ustaviti; bil sem izmučen.

Po treh urah pekla sem končno dosegel vas. Kakšen kilometer stran sem zagledal drevo z drmunceljni... ne vem kak se slovnično reče...
Planil sem nanje in jih pojedel najmanj 20. Vsaj malo sem si umiril žejo.

Nato pa se je čisto nepričakovano pojavila tabla Tominske Ravni. Bil sem čisto dehidriran in na koncu z močmi.
V vasi povprašam za vodo, jo v presledkih z mineralnimi tableti  liter spijem takoj in jo natočim še v vse možne posode. Vsega skupaj za slabih 5 litrov. Ne rabim razlagati, da se s tem identično poveča tudi teža tovora. Samo nič ne de... Tega, da mi zmanjka vode, si ne pustim nikoli več...

Pojedel sem še eno energijsko tablico in se usedel v senco pod drevo.
Vmes sem še malo pojambral gospej, ki je prevračala seno nekaj metrov stran... Potolažila me je, da je do pl. Razor samo še okoli 1,5 ure hoje.
In da sem izredno pogumen, da sâm tako hodim okoli...
Odšla je.

...

Na tem mestu moram reči, da v nobenem trenutku nisem čutil, da bi bil v kakšni nevarnosti. Če bi mi kritično začelo primanjkovati energije in bi vročina in pomanjkanje vode šla predaleč, bi se v skrajnem primeru preprosto usedel nekam v senco in poklical na pomoč. Na tem delu sem imel vklopljen telefon in signal je bil stalno zadovoljiv... Pa tudi eni trije avti so se vmes pripeljali mimo.
Lahko bi tudi odložil nahrbtnik in bi se nato vrnil ponj... Brez njega bi napreoval vsaj 5x hitreje...
Težava je nastala samo zaradi vode. Če mi je ne bi zmanjkalo, bi bilo vse skupaj precaj lažje.
Nisem neumen in lahkomiselen. Zavedam se, kaj pomeni dobiti sončarico in če takrat ni nobenega v bližini ali pa če ti postane slabo zaradi dehidracije in celo skup padeš zaradi tega...

Nihče ni rekel, da je to potovanje kratek izlet s piknik košaro.
Še enkrat povem, da sem se zavedal vseh nevarnosti in sem deloval izključno v okviru svojih zmožnosti... Presodil sem, da lahko navkljub vročini in težavnosti vzpona, živ, zdrav in z nahrbtnikom prispem do vasi.

...

Naj nadaljujem z zgodbo...
Ko sem se okrepčal, sem dal na sonce sušiti oblačila, ki so bila mokra še od zjutraj.
Že nekje na polovici poti sem jih vzel iz nahrbtnika in jih razobesil po njem, da se bodo med hojo sušila.
To sem naredil potem, ko sem bil na polovici poti prisiljen zamenjati nogavice, ki so bile še malo vlažne, ko sem jih obul. Niso se zadosti posušila od prejšnjednevnega pranja...
Katastrofalna napaka!!!
Kmalu bi fasal žulj!

Torej, ko sem potem v vasi Tolminske Ravni sedel pod drevesom in jedel še eno energijsko tablico, se je pripeljala mimo Škoda Octavia. Šofer odpre okno in me vpraša ali se da z avtom priti na pl. Razor.
Rekel sem mu, da ne vem, da pa lahko povpraša tisto gospo, ki je ravnokar stopila na prag iz bližnje hiše...
Ko je to storil, mi je prišel poročat, da se da, samo ne iz te strani.
Iz druge.

Povprašal me je kam grem.
Rekel sem mu, da sem ravno prišel.
In nato on, ali hodim E7?
Kar malo sem pozijal... :)

Povedal mi je da je on prehodil del E6.
Klepetala sva kakih 20 minut in med tem mi je naročil, da naj pozdravim Obro, Borsana, Tokca, Soddiha... Da jih pozdravlja Tomac; bivši urednik Sobotne noči na RTV SLO.
WTF! :)

Zaželel mi je srečno pot in z besedami, da je prevroče za peš na Razor, odšel.
Kot gospa prej...
S to popotnico in spodbudo sem spakiral in odšel v hribe.

Tolminske Ravni, SI

...

Na odcepu me pričakata dve tabli: PL. RAZOR (strma - 1 h) in PL.RAZOR (daljša - 1,5 h).
Odločil sem se za daljšo; ergo položnejšo, če je una strma...
Do vrha sem hodil dobri 2 uri.
Sploh ne želim pomisliti, kaj je bilo mišljeno pod "STRMA", ker če je bila moja "DALJŠA" položnejša, ne vem kakšna je bila potem tista... Po moje bi na njej zdrsel v dolino z vso mojo opremo vred, kajti na čase sem si moral še na moji položnejši pomagati z rokami, da sem se potegnil višje...

Na poti navkreber sem srečal kar nekaj gorskih kolesarjev, ki so se spuščali v dolino.
Sem že splaniral, kako bom tudi jaz to drugo leto izpeljal... :)

...

Tako.
Sedaj sem tukaj.
100 m pod planinsko kočo, taborim.
Namen sem imel prespati v koči, vendar sem vmes  na desni opazil čudovito jasico; krasno za kampirat.
Postavil sem šotor, ki je bil na moje razočaranje totalno premočen; tako notri kot zunaj.
Takoj se je v njem nabralo še okoli 15 muh in veselica je bila tu.
Kako naj spim v tej vlažni štali???

Pograbil sem mojo suho brisačo in ga kompletnega prebrisal.
Brisača je bila na koncu skor za ožeti.
Razprostrl sem jo na tla, se usedel nanjo, ker se drugam nisem mogel in začel pisati.

Sedaj je že noč, ležim v šotoru in opazil sem, da sem ga  postavil direktno pod bukovo drevo na katerem je polno žira.
Sedaj z veseljem ugotavljam, da je nad mano najmanj 10 veveric, ki se zgledaj gonijo, vmes roptajo, cvilijo, jejo in zmetajo žir na moj šotor.
Vidim, da bo ta noč še pestra... :)
Vsaj za ene... :)

...

Tako.
Toliko za danes.
Jutri pa dalje do Stržišč ali še dlje.
Danes me noge ne bolijo več in tudi nos se mi je umiril...
Lahko noč, torej...

19.08.2011

PL. RAZOR-STRŽIŠČE-BAČA

Za danes lahko mirne duše rečem, da sem vesel, da se nisem poškodoval, zgubil ali kaj huje...

Pot proti Stržišču me je peljala skozi dih jemajočo pokrajino. Kaj, ko je nisem uspel veliko zaužiti, ker sem moral stalno paziti na korak.

Proti Stržišču, SI

Steza me je vodila nad prepadnimi stenami, kjer je bilo na določenih delih tako ozko, da bi bilo dovolj samo deset centimetrov in zgrmel bi v zaraščene prepade, kjer me ne bi nihče več našel...
Na čase sem bil prisiljen sneti nahrbtnik in ga potiskati pred ali za sabo, ker je bilo zaradi ozkih stez in skalnih previsov preprosto nemogoče drugače priti dalje.

Na določenih mestih je voda odnesla stezo v celoti; na enem izmed takih delov so bili v v skoraj navpično steno zabiti klini in malo više napeljana jeklenka. Na tem mestu sem resno razmišljal, da bi se obrnil in se vrnil.
Vseeno sem se odločil, da nadaljujem.
Pomagal sem si z vrvjo in nekako uspel spraviti sebe in nahrbtnik na drugo stran. Resnično je bilo težko manevrirati z 85 cm širokim nahrbtnikom, kjer bi se moral držati čimbližje steni...

Na robu.

Sam tako je pač bilo.
Pod mano prepad, nad mano sv. Duh; kdo me bo vzel?
Danes me ni nihče...

Po dobrih 4 urah sem prispel v kraj Stržišče. Na vsej poti sem srečal samo enega človeka pa še tega nekje 1,5 km stran od vasi Stržišče.
Odpravljal se je k svoji koči, kamor za vikend povabi svoje prijatelje.

...

Naslednja zanimivost je pa skoraj čudežna.

Danes sem se naučil hoditi v hrib. :)
Marsikdo od vas se bo nasmejal temu... lahko pa rečem, da je mene prejšnja tehnika ubijala.
Vsak malo večji klanec mi je vzel moči in nonstop sem se moral ustavljati in počivati. Nisem bil zadihan, samo mišice v stegnih so me grozno bolele. Premaknil se nisem nikamor...

Včeraj sem za pot na pl. Razor iz Tolmina porabil 5 ur in pol. Po normativih, bi moral priti vsaj dve uri prej.
Danes pa ne samo, da sem naredil planirano in po vodiču predlagano pot... prehodil sem celo do Bače!!!
Iz Stržišč je to še dobri 1,5 ure... Kilometrov? Okoli 23-25.

Pri hoji v breg s tako težo na hrbtu, se gre v bistvu za zibanje s korakom.
V momentu, ko bi se moral s stojno nogo odriniti, narediš s celim telesom vzgon in noga se skoraj sama postavi v ravni položaj. S tem je stegenska mišica minimalno obremenjena.
Dokler tega nisem ugotovil, sem dvigoval celo težo sebe in nahrbtnika... kot bi delal počepe (ravnokar je po meni plezala 2-cm mravlja... Nekam sem jo odbil z roko po šotoru... Po moje bova ponoči še imela borbe...)

V glavnem...
Z novo tehniko sem klance premagoval brez ustavljanja in s tem ogromno pridobil na hitrosti in času.

Nasmejan.

Ko sem tako prišel v Stržišče, sem se takoj namenil v center, k tovorni postaji v kateri naj bi se nahajal naslednji žig.
Ni ga bilo.

...

Naj na tem mestu povem še namen teh žigov:
Evropska pešpot E7 meri približno 5000 km. Približno 600 km se jih vije tudi po Sloveniji; konkretno iz Robiča na slovensko-italjanski meji, kjer v državo vstopi in do Hodoša na slovensko-madžarski meji, kjer jo zapusti.
Glede na vodnik je razdeljena na 10 večdnevnih etap, kar v praksi pomeni okoli 30 dni hoje.
Na poti na vnaprej določenih mestih zbiraš žige in ko jih imaš zbrane vse, jih pošlješ na PZS, kjer ti na podlagi tega izdajo spominsko značko E7 SLO.
Kaj zdej to komu pomeni, je stvar vsakega posameznika zase...

Celotna markacija Evropske pešpoti E7 z oznako smeri.

...

Torej, če nadaljujem zgodbo.
Kot sem že omenil, pri postaji žiga ni bilo. V takem primeru zadošča slika mesta, ki služi kot dokaz, da si resnično bil tam.
Je bil pa poleg postaje (umm... zdi se mi, da grmi... Se mi je zdelo, da se je nekaj bliskalo...), drevo drmunceljnu.
Kar precej sem jih pojedel, nato sem se odpravil proti Kalu, da nekje prenočim.
Ura je bila že nekaj čez šesto.
Sproti sem si še natrgal nekaj sliv in hruško in ko sem tako jedel, se je mimo pripeljal en fant z nekim džipom-kasonarjem in me vprašal, če me kam pelje...

Zanimivo... Ampak to se mi konstantno dogaja. Ljudje ne dojemajo, da bi si nekdo želel hoditi peš z vso to opremo na sebi... Na vsak način bi ti radi to nekako olajšali; največkat mi ponujajo, da me peljejo... :))

Ko sem nato prikravsljal do Kala (noge so me od 10-urne hoje že kar pošteno bolele) sem sredi vasi našel korito z izvirom.
Natočil sem oba meha, se umil, nato sem se umil še enkrat.
In potem sem se režal ko strgan... Glavo sem imel namočeno v korito in v trenutku ko je dvignem, me nekaj oblizne po obrazu.
Pogledam in pet centimetrov stran od mene je v koritu skoraj do glave potopljen husky... :)
Čutil sem, da je nekaj vzvalovalo, med tem ko sem se hladil pod vodo, sam kaj je pa s temi psi v mojem življeju pa res ne vem...
Kamor koli pridem, jim nekako uspe, da me poližejo po obrazu. :)) Mah... :)

Odšel sem na klopco, on pa nekam za bližnjo hišo.
Psi... :))

...

Čez cca 5 minut pride do mene neki vaški posebnež in me ogovori, kaj kompliciram s tem kompasom, da je itak vse označeno... In če imam kakšen cigaret.
Rekel sem, da nimam in da na zemljevid gledam zato, da bi se orientiral, kje sem... Da sem že nekaj časa na poti... sonce  bo čez kakšno dobro uro zašlo in bi rad videl kakšen teren je pred mano... ne bi rad sredi noči obstal na kakšnih pobočjih, kjer ni niti toliko ravnine, da bi si lahko šotor postavil...
Zapletla sva se v pogovor... v bistvu je on govoril, jaz pa sem poslušal.
Nekaj je bentil čez vaško otročad... da se stalno z motorji furajo in da ni nobenega mira več...

Opazil sem, da se izraža zelo artikulirano in da imajo njegovi stavki v sebi skrito globino... Hotel je oditi pa sem zaklical za njim, da se mi zdi zelo inteligenten in razgledan... Moral sem to reči... ker je bilo res.

Razumel me je, da sem rekel, da je inteligenten glede na to, kako zgleda...
Bil je v umazanih hlačah in srajci, v pošvajdranih coklih, okoli vratu pa je imel po francosko zavezano rutico, kar mi je že takoj na začetku padlo v oko... Nisem razumel...

Usedel se je nazaj in mi razložil svojo zgodbo:
star je 44 let, z nekaj sivimi lasi in upokojen.
Po izobrazbi je univerzitetno diplomirani strojni inžinir, potoval je po celem svetu, kupoval tehnično dovršeno robo za Iskro.
Nato so ga zgleda izdali živci; nisem drezal v njega, ker je govoril zelo čustveno in z grenkobo, na čase z jezo in zaničevanjem, zato ne vem natančno.
Dobil sem tak občutek...

Sebi je rekel IZGUBLJENI OTROK SOCIALIZMA.

Nekje vmes je navrgel, da se mu je v Medjugorju prikazala Marija...
Ne vem, ali se mu je res ali je bil samo sarkastičen... Je pa vseeno nato še v ene dveh priložnostih omenil Boga...

Nasvet:
Nikoli ne dvomite v besede in pričevanja ljudi... Nobenega dokaza ni, da res ne vidijo tistega, za kar trdijo, da vidijo... Če mi ne vidimo, še ne pomeni, da ne obstaja...

Zaželel sem mu srečo in odšel.

...

Pot me je vodila skozi temačne smrekove gozdove in že skoraj v temi sem prišel kakšnih 100 m stran od vasi Bače.
Sedaj tu taborim.
Pod osamljeno smreko.
Veliko.
In za Rodico grmi...
Res brihtno od mene... Če bo usekalo v njo in mi bo na rit padla, si bom sam kriv... Kot da prvič taborim... Sam zdaj ne grem premikat šotora...
Kar bo, bo.

V upanju, da mirno preživim noč in da me jutri ne bo pral dež, vas lepo pozdravljam.
Lahko noč.
T.S.

20.08.2011

BAČA-PETROVO BRDO-POREZEN-SMUČIŠČE CERKNO

Ponoči nisem spal skoraj nič.
Pol noči sem lovil mravlje velikanke, ki so v šotor verjetno prišle s čevlji, kamor so pred tem zalezle, jaz pa sem jih umaknil pred dežjem, pol noči pa sem študiral, kako nadaljevati z mojim pohajkovanjem.
Kar se tiče uspešnosti lova mravelj, sem jih nalovil vse skupaj 14.
Bilo je grozno!
Ne maram mravelj, nasploh pa ne velikank, ki so povrhu vsega še v moji postelji. Brrr!!! Še zdej me strese, ko pomislim na njih... Če ne bi dež padal, bi šel ziher ven spat...

Kar se tiče pa potovanja, pa sem sklenil, da ga v Škofji Loki zaključim.
Čeprav mi vreme izredno služi in sem najhujše in najbolj zahtevne vzpone že dal skozi, sem izračunal, da bi do Novega mesta potreboval še cca 8-9 dni...
Žal nimam toliko dopusta.
Pa še avto imam v Robiču, iz Škofje Loke pa se mi zdi, da je povezava do Kobarida...

Tako torej...
Zaključil bom 2 etapi poti E7.
Z vključenimi stranpotmi to vse skupaj znese cca 150 km in cca 5800 m vzponov. Ne pozabimo na vsem nam ljube sestope, ki tu niso všteti in so jebeno bolj zahtevni na čase, kot pa vzponi.
Excuse my french... :)

Danes sem sicer imel namen priti do Blegoša pa mi ni zneslo (malo sem zašel...).
Ustavil sem se pod Črnim vrhom, kar je približno 2 uri hoje stran od Blegoša.

...

Zjutraj sem se prvo vzpel iz Bače na Petrovo Brdo. Iz Bače približno 2 uri hoje.
Nato sem nadaljeval proti drugemu vrhu - Poreznu. Na začetku sem se še ves entuzijastičen videl konec dneva v koči na Blegošu, vendar je bilo te iluzije hitro konec kmalu za tem, ko sem se začel vzpenjati na Porezen.
Glede na to, kaj se je dogajalo z mano pri vzpenjanju na njega, sem imel takrat občutek, da še na njega ne bom zlezel, kaj šele na Blegoš.
Trije vrhovi v enem dnevu?!
Kaj sem bil pijan, ko sem to sanjal?!

V glavnem, trpel sem kot Kristus...
Vzpon je bil peklenski. Strmina, da te strese, jaz pa spet kot mula na mulatjeri.
Prvič odkar sem na tej moji poti, sem hotel resnično odvreči moj nahrbtnik in nadaljevati brez.
Ustavljal sem se na vsakih 15 metrov in tudi moje "zibanje" ni zaradi strmine čisto nič pomagalo.
Kvečjemu slabši je bilo, ker sem zaradi delne utrujenosti malo zamujal z odrivom...
To je bilo pa res sranje...

In potem mi dol priteče en nadobudnež in ko mu rečem, da je kar strmo, mi reče, da to ni nič... da je bil včeraj na Črni prsti ali nekaj podobnega, se ne spomnim več... in da tam pa da je res strmo...
Odgovoril sem mu, da je za mene kr strmo, glede na otovorjenost, on je imel pa sabo samo eno čutarico vode za pasom in dvoje palic.
Norec! :)
Odbrzel je naprej... :)

Mojega trpljenja naprej ne bi opisoval, lahko pa rečem, da sem kljub ustavljanju uspel na Porezen prilomastati v 2,45 h; normativ je sicer 2 h.
Jebeš to!
Važno, da sem prilezel.
Pri koči sem si takoj naročil ričet s klobaso, radler in klop na soncu, ker je tistih v senci žal zmanjkalo. Vse je super délo, edino sonce je pustilo mal posledic...
Mislim, da je odveč omeniti, da sem po Poreznu skakal brez majice, ki je takrat že opravljala vlogo obešanca na bližnjem štriku, kamor sem jo obesil, da bi se posušila...

Pri koči je bila še skupina skavtov (leta 40+), ki pa niso bili preveč razpoloženi za pogovor izven skupine... Pač. :)

Ko sem pojedel, me je čakalo še eno delo - vzpon na sam Porezen.
Koča, kamor sem prej prilezel, je za 15-20 minut, nižje od vrha. Nahrbtnik sem pustil pri koči; vzel sem samo fotoaparat.
Zastavil sem korak proti vrhu.
Že po 1 minuti mi nekaj ni "štimalo"...
Hitro sem ugotovil, kaj je narobe - zaradi zmanjšanja teže, sem hodil 5 cm nad tlemi. :)
Korak je takoj prešel v hitro hojo, čez par metrov v rahel tek, čez 20 metrov sem pa že na vso moč tekel.
Ustavil sem se šele na vrhu.
Nezadihan.

Na vrhu pa majhno presenečenje: mlada družinica; straša z dvema otrokom, ki sta komaj dobro shodila... Starša sta jih prinesla na hrbtih.
Takrat se mi je to zdelo noro in težko in ne vem kaj...
Sedaj, ko pa tako v miru premišljujem, pa ti otroci ne morejo imeti več kot 10 kg...
Mala malica. :)

Torej...

Vse sem poslikal, ter se spustil nazaj h koči.

Pogled iz Porezna, SI

Ko sem v koči vprašal oskrbnika, kam naprej,  mi je rekel, da moram na vrhu Porezna zaviti levo; proti Davčam.
Vprašal sem še enkrat...
Groza me je bila, da bi moral še enkrat na vrh s tisto mojo brklarijo na hrbtu...
Žal ni bilo druge. In tretje tudi ne...

Proti Triglavu.

Vzpon je dokaj hitro minil, bolj zahrbten je bil spust... hujša strmina, kot za gor.
Premikal sem se po 20 cm naenkrat. Vseeno mi je dvakrat zdrsnilo, od tega sem se enkrat kar lušno porezal po dlaneh.

Prebivalci na Poreznu, SI

Trajalo je celo večnost, preden sem prišel na relativno normalen teren.
Povrhu vsega sem se pa še izgubil, ker nisem dovolj dobro prebral vodnika, ki je roko na srce, na tem, mestu dvoumen.
Cilj je bila vas Davča; posebnost te vasi je, da se razteza 10 km daleč.
In zaradi tega ni ravno vseeno na katerem koncu prideš v vas... Jaz sem žal izbral tadaljšo varianto.. Veliko daljšo...!!!! Grrr!!
Markacij je kar naenkrat zmanjkalo. Vračati se nisem hotel, ker je bila za mano strmina, za katero je moraš imeti malo gamsa v sebi, če jo hočeš kolikor toliko normalno premagati.
Davčo sem sicer našel, sam kaj zdaj?
Jah nič...
Zavil sam na prvo kmetijo in vprašal za pomoč.
Kmet me je usmeril proti eni kmetiji cca 4 km stran in mi potem svetoval, da naj sledim tablam za Črni vrh oz. Blegoš.
Ko sem mu kazal vodič, je bil tako navdušen nad njim, da je kar dvakrat vprašal, kje bi se ga dalo dobiti. Takrat me je melo, da bi mu ga kar dal, glede na to, kako me je zašuštral...

Sam vseeno... Moram priznati, da je odlično napisan in da si brez njega ne predstavljam, kako bi lahko sledil začrtani poti.

S kmetom sva klepetala še kar nekaj časa, kar mi je kar ustrezalo... Noge so me že kar precej bolele.
Sam treba je bilo iti dalje...
Se pa ravno na današnji dan odvija Dan teric.
Ker so tu samo hribi, so preprosto zaprli del ceste na nekem relativno ravnem odseku, čez njo postavili šotor, pod šotor klopi, šank in oder. VESELICA SE LAHKO ZAČNE..
Prvič sem doživel, da sem hodil po cesti med mizami.

Sedaj slišim iz doli živo glasbo in verjetno se imajo prav fajn.
Ob kakšni drugi priložnosti, bi se ustavil. Ta ni ena izmed njih...

Mislim, da bi čimprej rad prišel v Škofjo Loko, ker vsakodnevna deset in več urna hoja, počasi jemlje svoj davek na nogah.

...

Sedaj sem tu, na smučišču Cerkno, pod Črnim vrhom.
Šotor sem postavil poleg apartmaja za smučarje.

Smučišče Cerkno, SI

Odzunaj je celo korito s pipo iz katere teče voda, ki ne smrdi.
Če je oporečna, bom videl jutri, ker sem jo že kar precej spil.
Upam, da je vse okej z njo...

Lahko noč torej.
Takšen je bil moj dan.
T.S.

21.08.2011

ČRNI VRH-SMOLETOVŠE-BLEGOŠ-MLADI VRH-STARI VRH-ŠKOFJA LOKA

Kaj naj rečem?
Bilo je kratko in sladko. :)

V pretekliku pišem zato, ker je moje poptovanje po poti E7 za mene letos končano.
Sedaj sem že udobno nameščen v sobi nad gostilno, v Škofji Loki, kjer bom počakal na jutranji vlak... ali popoldanski... ne vem še.

Dan je bil drugače čudovit.
Že jutro je s tem, da sem lahko pod Črnim vrhom obril in celo delno stuširal, veliko obetalo.
Pakiranje mi še vedno sicer vzame preveč časa, tako da sem navkljub zgodnjemu vstajanju, na pot krenil šele nekaj po 8. uri zjutraj...

Najprej sem jo ubral čez Črni vrh in nato čez Smoletovše proti Blegošu.
Ob 10:30 sem stal na vrhu Blegoša in poziral mladi, v drugo noseči mamici s 3-letno hčerko Vesno, ki sta se nekaj minut prej prebile na vrh.

Tudi drugače je bila pot od koče na Blegošu pa do vrha prepletena z raznosortnimi debatami.
To sem prepisoval predvsem počasnemu vzpenjanju in prijetnim in radovednim pogledom mimoidočih.

Vedno začnem pogovor.
Opazil sem, da bi ljudje radi nekaj rekli pa nekako ne najdejo poguma, da bi to storili... Vidi se jim v očeh...
In tako jim vedno pomagam in začnem s prvimi besedami praviloma vedno jaz... Potem se pa zmeraj vsuje plaz besed... :)
95% pohodnikom iz oči sije otroška radovednost in verjetno pojava, kot je bila moja, ni bila ravno vsakdanja.
In tako se preprosto samo malo nasmejem in navržem par besed alla: "Vroče, a?"
Ali pa: "Kr hrib, a?" :)
Pol pa itaq steče vse samo od sebe.
Malo počvekamo, malo se nasmejemo in nato pičimo dalje...

Ker je nedelja je na Blegošu mrgolelo pohodnikov.
Še dobro, da je vrh že kar malo podoben planoti.
V tistem momentu nas je na vrhu stalo približno 30.
Plus še enkrat toliko krav in teličkov.
In eni trije bunkerji.

Mamica od male Vesne mi je razložila zgodovino Blegoša:
bil je del Rupnikove linije, ki pa ni bila nikoli v celoti dograjena; prej se je začela 2. svetovna vojna.
Nato mi je še pomagala identificirati vrhove okoli nas, ki so štrleli ven iz Julijskih in Kamniških Alp, me malo poslikala in se z nasmehom poslovila.

Na Blegošu, SI

...

Mahnil sem jo v dolino.
Zdelo se mi je, da gre navzdol še počasneje, kot pa navzgor... :)
Verjetno zato, ker je tudi šlo... :)

...

Na poti navzdol me je dohitela ena gospa iz Gorenje vasi, tako da sva klepetajoč prehodila pot do Črnega Kala, kot bi mignil.
Od tam sem jo ubral dalje sam; tokrat proti Mlademu vrhu.
Še en dokaj strupen vzpon, ki pa je ravno tako minil, kot vsi ostali.

Vrh je bil tokrat širok samo par kvadratnih metrov, tako da sem ga po prihodu še enega starejšega para, kmalu zapustil.
Možakar, ki je na vrh prilezel nekaj minut pred svojo ženo mi ni potegnil kot oseba, zato je bila nagla pot proti Staremu vrhu čisto razumljiva.
Vseeno sem ga vljudno še nekaj časa poslušal, nato pa jo jadrno ubral čez sedlo na Stari vrh.

Mladi vrh, SI

Že nekajkrat sem v teh zapiskih pojambral, kako strmi so bili nekateri vzponi in sestopi, vendar se vsi skrijejo pred tema dvema iz Mladega na Stari vrh.
Še vodič ju kategorizira kot strma, te besede pa v njem do sedaj nisem zasledil še niti enkrat.

Kaj več sicer o tem delu poti ne bi pisal, ker lahko, da bo te zapiske prebiral tudi kakšen otrok, ki mu vulgarno govorjenje ne bi čisto nič prav prišlo...
Zato bom rekel samo to: bilo je NEPOZABNO. :)

...

Na Starem vrhu, v koči, sem si za nagrado privoščil dva radlerja in vampe s poprom.
Njami. :)
In tam je padla dokončna odločitev.
Glede na vročino, ki je sekala še v senci, sem sklenil naslednje: POPOTOVANJE SE TUKAJ KONČA.
Sedaj grem domov.

...

Šel sem na net, v Škofji Loki poiskal prenočišče, poklical, rezerviral in se odpravil.
Peš mi je uspelo priti kakšne 4 kilometre, več zaradi vročine nisem zdržal.
Asfalt je bil razbeljen, vode mi je začelo resno primanjkovati.
Odločil sem se za skrajno potezo: iztegnil sem palec.
A kaj, ko ga nisem imel komu kazati...
Sploh ni bilo nobenega avtomobila!
Niti enega!
Hodil sem še kakor robot, obnašal sem se kot popipsana muha.
In potem odrešenje: pripeljala sta se dva tipa z še eno deklico.
Ustavijo.

"Kam?" vpraša šofer...

Odgovorim, da nekam bližje Škofji Loki...
Žal je rekel, da gredo ravno v nasprotno smer, da me pa lahko potegne do Poljan...
Zadovoljen sem sedel v avto, se opravičil za svoj smrad (bil sem prešvican, kot konj) in jim rekel, da je vsak meter dobrodošel...

V Poljanah nato stopim do avtobusne postaje; avtobusa ne bo še par ur.
Takrat sem imel pa že vsega zadosti.
Ven sem potegnil telefon in se nato čez dobre pol ure pripeljal v Škofjo Loko.
V klimatiziranem taksiju.

Kad se gine, nek se gine otmeno! :)

Odložil me je 10 metrov stran od prenočišča.
Hitro se stuširam in nato jo pičim ven.
Prvo do avtobusne postaje, ki je seveda zaprta.
Silly me! :)
Nedelja je... :)

Kaj zdaj?
Bo že. :)
V gostilno na pico in pir.
Ko tako čakam, da mi jo prinesejo, pridejo po stopnicah 3 dekleta, ena z dojenčkom.

Nekaj se pogovarjajo, nato me ena pogleda in reče:
"A sva se midva mogoče danes videla na Blegošu?" :)
Jst pa sam pri sebi, WTF???
"Hehehe... Ne vem... Možno. :)"
Omenila mi je še enega psa in par, ki ga je vodil in nato sem se delno spomnil...
Prisedli so.
Ana, Katja, Polona in mali Lukec.
Malo smo jedli, malo pili, se zabavali in se nato pred mojim prenočiščem poslovili.
Super dekleta.
In neverjetno priden dojenček. :)

Za konec vam zaupam samo še Anino misel:
"Pravi popotnik mora imeti žlico shranjeno vedno na vrhu nahrbtnika.
Lahko se kdaj zgodi, da prinesejo na mizo kislo mleko in žgance pa bodo drugi vse prej pojedli preden boš ti žlico našel... "

Nisem vedel.
Sedaj vem. :)

...

Tako torej...
Potovanje se s tem zame še ne zaključuje. Jutri se dobiva z Ano in mi bo razkazala Škofjo Loko. A o tem kaj več v kakšnih drugih zapisih... Tile naj se s tem končajo.
Upam, da vam je bilo branje prijetno; potovanje je vsekakor bilo.

Zapomnite si... svet je tam nekje; stopite ven in ga osvojite.

Pozdravljam vas, Tomy Skyblue.

Še vedno neukročen.