Mala francoska avantura

Roadtripping je še vedno moja najljubša oblika potovanja...
Tole je prepis popotniškega dnevnika, ki je nastal maja leta 2010 na roadtripu po Franciji.

__________________________________

1.dan:  

 Ljubljana-Col d'Eźe

Še vedno mi  manjka Lonely Planet... Pa ključavnica na prtljažniku. Pa neki za proti komarjem. Drugo pa kar imam.
Vsaj zdi se mi...
Drgač bom pa sproti kupil. Maestro, Mastercard za vsak slučaj in neki gotovine.
Tko.
Še avto vžgem in moja mala »FRANCOSKA« avantura se naj začne. Na števcu kaže 69967 km.

»Kaj kurac trobš?!«

Še dobr nisem na cesto zavil pa mi že pamet soli, naj ne šarim po očitovi navigaciji, medtem ko vozim...  Ampak pustimo to.

Dolenjski Napolon gre v svet. 

Again.J

Tko.

Planiram, da danes do 20:00 prevozim cca 800 km, najdem kamp, postavim šotor, se najem, stuširam in se zadovoljen zleknem v ležalnik (ga mam sabo. Itaq!) s kavo v roki. Naj omenim, da je ura 11:00 dopoldne, Lonely pa je šele pred pol ure našel svoj novi dom v mojem nahrbtniku. Vendar, ni je stvari, ki jo očitova navigacija ne zmore. Ha! Gas. J

Vnesem Monaco, ker začuda vasico Eźe ne najde... Tam je bojda en lušn kamp s pogledom na francosko reviero. Ampak okej, se bom že potem  s tem ubadal, ko pridem tja...

Skozi Novo Gorico, proti Benetkam, mimo Verone... Aha, Genova... Krasno.

U jebenti, nafta! Ena črtica ostala. Pa sej ni panike, sej majo tile makaronarji črpalko na vsakih sto metrov.

Dobro... 1000 m je mimo... 10.000 m... Kaj je zdej?! Kje je zdej tistr Autogrill varianta, ko so bli prej na vsakih deset minut vožnje?! 20 km, 25 km... Lučka še ne sveti... 30 km. Pa dobro! Pa kje je zdej?! Benti, makaronarje!

Aha! No, bi se moral prej razpizdit...

»Bon giorno«, velim mlademu gospodu, ki se stiska k črpalki, d ne bo mokr...

Verjetno sem pozabil omeniti, d se je moja FRANCOSKA avantura začela tako, da me že vse od meje dež pere. Sonce? Kaj je to???

No v glavnem, neki mi hoče dopovedati, vendar mi je prav žal. Moje sredješolsko znanje italjanščine mi ob tej narečni govorici nč ne pomaga.

»Disel«, mu rečem...

–»Ful?«

»Ja, ful.«

Ti kr natankaj, si mislim sam pri sebi, medtem ko mu izročam ključe, da bo lahko tank odprl . Še mal u prtlažnk nalij, za rezervo, d mi ne bo spet kje ps u rit skakal... Šola mora bit vzgojna. Vem zdej za naprej.

Torej...

»Voglio pagare. Dov'e?« zamomlam, ker nisem čist siguren ali sem sploh kej razumnega zdej povedal s tem. Za vsak slučaj še prsti nakažem..

On pa samo mirno z obema rokama pokaže nase in odfurja, do svojega kolega na drugi pumpi... Verjetno po račun. Čeprav ga pol nisem dobu...51 EUR za disel pa 1 EUR mu še za kofe pustim... J

Že letim dalje. Proti Genovi... No, lepo. Še dež je nehal padat... Sonce? Kaj ke to??? Ja še vedno je tko oblačno, d je ob 4 popoldne vidt, kot da je 8 zvečer... Sam tole nekam švoh kaže vse skp.. Ma je pa že kr mal preveč temno...

No krasno! Spet dež.

Ma kr naj pada... Čeprav je pa tole že kr mal preveč za začetek dopusta.

Vozmo se 10km/h, ker se ne vidi pol metra pred sabo. Bom za vsak slučaj meglenke pržgal, d mi ne bo kdo u rit prpizdu se... (na tem mestu lahko omenim, da sem tko stručniško te luči pržigal in na koncu pržgal, d sem pol po nevihti vidu, k sm hotu vse skup sključit, d sem se ves čas vozu samo s pozicijskimi... Jebenti znanost in Clio!)

Okej, pustim zdaj tole in se preselim eno uro naprej.

Dež je prenehal, pred 10 minutami sem prevozil italjansko-francosko mejo in se bližam Monacu. Pred tem sem seveda ves navdušen zavpil:«Murjeeee!!!!«. In malo manj navdušen pozjal, ko sm moral dat 40 EUR za cestnino...

Zdej pa res moram nekje parkirat, da zrihtam navigacijo. Lonely... Okej... Mhm.. Col'd Eźe... Camping de Romanis.. Okej... Navigacija... Mhm... Sam d zriham...

« Beep!«

Kaj je zdej?! Kakšen beep? Kva ne najde??? Bom še enkrat... Država... France... Mestno središče... Mhm... Col'd Eźe... Najdi..

»Beep!«

Jebenti, navigacijo!

France... bom dal samo Eźe... Najdi..

»Beep!«

Mislm pa kaj je zdej?! Jebenti, kaj pa če nima karte naložene??? Pa ima mende. Pa sej je pisalo na škatli, d je celotna ex-Juga in ostale zahodne in srednje-evropske države... Ergo tudi France...

Bom drgač..

France... Interesne točke... Kamping... Eźe... Najdi...

»Beep!«

Ma u tri krasne vse skp! Kaj naj zdej?! Kje klinca čem zdej zemljevid najdt, d so kampi not urisani? Ja u tri krasne žabje!!!

Okej, Švejk, samo brez panike.

Sej po Provansi ni problem najti kampa; piše d so na vsakem koraku. Kdo je ta Lonely pisal, da mu mamu j...

Dobru... Ja nč! Zemljevid Evrope, ker francoskega itaq nimam. Sej sem mu navigacijo! Kdo pa rab še navadn zemljevid?!

Tomy, pomir se... Zadihaj... Benti, zdej sem pa še lačn ratal. Ja krasno ne.

Sevede jaz ne bi bil popotnik, če ne bi zvohal tega Camp de Romanis, ki ga tako lepo hvalijo v Lonelyju... In roko na srce, res ga lahko. Navkljub 24-im EUR, kolikor stane ena nočitev!!!

Camp de Romanis, F

Sam vseeno... Tak kamp lahko samo sanjaš. Kot bi bil na strehi sveta in gledal svet pod sabo... In s tem mislim res dobesedno na strehi sveta. Ker nimajo elektrike!!! Benti Francoze!

Jaz mam pa električno pumpo za blazino napihnt... Kaj nej zdej do jutra piham u to gumasto pizdarijo?! K prej ni šanse, d jo napiham... Naj omenim, da se z avto tudi ni dalo zraven priti in da bi tudi poskus, da blazino napumpam pri avtu in jo nato prinesem v šotor, neslavno propadel, ker jo žal ne bi mogel not spravit. Je prevelika! In ni šotor premajhen... :P

No, ampak taka mala stvar pa novodobnega Sport Billiya ne more presenetiti. Blazina za na plažo, rjuha, spalka, poušterček, voila! Vse v redi. Še večerjica (sendviči od zjutraj, ker seveda tud šporhat ne morm zakurblat, k je električnen...). No tko. Lahko noč želim.

Col' d Eźe, F

2. dan: 

Col d'Eźe-La Tribe-Monaco-Grasse

Dež. Oziroma nekaj mrži skuz.. Kaj čem po takem vremen??? Jah nč... Treba je krent... V La Tribe je neka rimska zadeva, kar se izkaže, da je spomenik Avgustu, ko je premagal Galce.
Impozantno, predvsem pa je prekrasen pogled na rivero in sam Monako.

Detajl na spomeniku, La Tribe, F

Na poti v Monaco

Po ogledu vasice se odločim, da se navkljub kislemu vremenu odpravim v Monako (druga izbira je bila, da se v takem vozim na drug konec Provanse in si za nazaj prihranim te oglede... Na koncu se odločim za Monako.

Ko pridem tja, se začuda razjasni nebo in na mesto se usujejo topli žarki... Benti je ratalo pol vroče. Ogledal sem si Jardin Exotic – eksotični vrtovi, kjer rastejo kaktusi in podobna sodrga iz celega sveta.
Zelo lepo in neverjetno lepo umeščeno na terase Monaka. Impozantno je, da vsa ta flora uspeva navkljub spremenjenim klimatskim pogojem iz koder prvotno izhaja.

Jardin Exotic, MC

Po ogledu vrtov se odločim za ogled monaške palače in sicer se navkljub kratki zračni razdalj do tja, odločim za avtobus (ki ga seveda ni pravi čas za nestrpno duš in  se na koncu odpravim kar peš.)

Knežja palača, MC

Monako ima kar dvigala, s katerimi se spuščaš vse bliže morju. Po ogledu palače (nas turistov je kr mrgolelo) se odpravim pogledati še Ocenografski muzej, ki je res zgodba zase. Akvarijska zbirka in veliki bazeni z ribami so neverjeni.  Po obisku, se zaradi pomanjkanja časa in temačnih olakov nad mano, odločim za avtobus do moje parkirne hiše na vrhu Monaka.  Za naslednjič sem si prihranil progo F1, Casino in katedralo.

V avto in dalje... Pot me vodi do Grassa, kjer si navkljub nepoznavanju kraja in nebroju ulic skor iz prve najdem zelo prijeten kamp, kjer prenočim v družbi iste žvali, ki nekako pjavka (ne mjavka, ampak pjavka). Verjetno me ista žval spremlja iz Rovinja, kjer sem se prvič srečl z njenim zvokom...Še dandanes ne vem, kaj je to za ena pošast... J

3 .dan: 

Grasse-po Route du Napoleon skozi St. Valier do Castellane, nato Gorges du Verdon, nato Lac de Ste- Croix

Ogled Grassa, prestolnice parfumske industrije, sem kar presokčil, ker pač nisem preveč usekan na to, kako jih delajo... drugič morda, ko bom z družbo... Žensko seveda... Če bo moška, se zna zgodit, da bi spet to preskočil. Pa nič ne de...

Grasse, F

Nadaljujem v St.Valiere, kjer se odločim za nakup različnih fancoskih vin in za en »posladek«, ki mi je ravno zadišal. S »posladkom« se usedem na škarpo na trgu in počasi, počasi uživam v njem... MAGNUM Z BELO ČOKOLADO!!! Hladen, prija, ker je vroče ku stu matr.

Po osvežitvi nadaljujem do Castellana, kjer se ne ustavim, čeprav je prijetno mestece. Nadaljujem kar naravnost v Gorges du Verdon in se predajam lepotam in čudesom narave – naječji kanjon v Evropi, skoraj malo primerljiv s Grand Canyon v ZDA. Tko piše v vodniku. :P

Po urni vožnji se odločim da še sproti malo posnamem video v HD ločljivosti z mojim novim fotoaparatom, ki BTW dela slike za en kurc.. J

Doživim še to, da me motorist napizdi, ker snemam, ko vozim. Modro molčim, ker mu dam prav.

Kanjon se izteče v umetno jezero, kjer se tudi jaz odločim, da prenočim. Pred tem še hitri skok v vodo, nato pa še bolj hitri prihod iz vode, ker ima le-ta 15 stopinj Celzija. Odpeketam nazaj na ležalnik, kjer se malo posončim. V senčki seveda... :P

Gorges du Verdon, F

4.dan: 

Moustiers Ste-Marie-skozi Reiz in Valensole ter Apt v Roussilion, nato skozi Gordes v Abbey de Senaqe, nazaj v Gordes, nato skozi Carpentras v Orange iskat kamp.

Moustiers – vas je fenomenalna... Srednjeveška gradnja, umestitev pod skalami in jutranje ure, ko še ni vroče in vzpon v cerkev Notre dame, ki je na vrhu gore še ne bo prehud zaradi vročine. Nad sabo zagledam zvezdo, cca 25 m nad kanjonom visi. V Lonelyju pa preberem, da jo je tja dal dvigniti nek vitez, ker so ga rešili iz ujetništva med križarskimi vojnami. Imena se več ne spomnim, podrobnosti so itaq na netu.. :P . V cerkvici prižgem svečo, zmolim eno Zdravo Marijo (zakaj pa ne?) in še malo obsedim v hladu in tišini.

Detajl v kapeli Notre-Dame de Beauvoir, Moustiers Ste-Marie, F

Vmes pridejo notri neki Nemci, starejši, in en model ugotovi, da je v zidu nek kamen malo na švoh vzidan... Nekako ga izbeza ven (?) in nato povrhu vsega še roko vtakne v odprtino (??!). Čista burleska. Bi morali doživeti...

Tko...
Zapustim Moustiers in se počasi odpravim v središče pridelovalcev lavande (nekak se reče sivka po naše).. Največja zmota, ki obstaja je tudi ta, da lavanda raste pri nas. To ni res, ker prava lavanda raste samo nekje nad 1500 m nadmorske višine. To kar je pri nas, se imenuje lavandin in je hibrid, ki se ga uporablja za milo in podobne reči...  V glavnem, tam kjer je lavanda so tudi cvetovi lavande. In tam kjer so cvetovi, so tudi čebele. Čebele=med. J V Reizu pa so poznani po lavandinem medu. Najdem prvo pridelovalnico in glej ga zlomka... zaprto! Pogledam na uro... takoj spoznam svojo napako. Ura kaže 12:30 in takrat poteka provansalska siesta, ko med 12:00 in 14:00 ni nikjer žive duše. Vse zaprejo. Še policijo verjetno... Ker nimam časa čakat, se odpravim dalje. Pokrajina skozi katero se vozim, je zares slikovita. Polja lavande so ravno v času cvetenja, tako d so občutki fenomenalni, glavni cilj moje male francoske avanture pa s tem izpolnjen.

Pred Valensolejem opazim še en prizor... Zopet, kot že velikokrat do sedaj in s tem je še en razlog več, da resnično enkrat na kupu vidim ta narod, opazim sredi sivkinih polj, japonski par. Ženska je v poročni obleki, moški pa jo slika. Vse lepo in prav pomislim... Poročne slike bosta naredila na enih najbolj čudovitih polj lavande v Franciji.. Kuko lepo... Potem pa presenečenje. Japonka neha pozirat, dvigne poročno obleko s tal in odvihra do enega naključnega fotografa, ki je tam slikal isto polje. Presenečen opazim, da ima spodaj oblečene navadne kavbojke in da je v teniskah. Hehehe  Zgleda, da sta se nekje poročila v Franciji, zdaj pa samo slike še delata na lepih mestih J. Pametno in iznajdljivo, ni kaj. J

Provençal, F

Fotografa sem izkoristil tudi jaz, ker je bil ravno na priliki, tako da sem se lahko ovekovečil sredi cvetočega polja. J

Ves srečen pržgem kliota in zapustim svečano prizorišče. :P
Tankam nekje vmes. Poslikam še mlin na veter, ki je bil žal edini kar sem jih videl. Pa še tega 1 km stran...

Ustavim se v Manosque, kjer v gostilni spijem espreso, gin in vodo. Gostilničarka ne razume, se pa ponudi en gospod da prevaja. Sproti ko odhajam kupim še sveži croisont in neko čokoladno zadevo. Zelo dobro, ukusno in predvsem potrebno za moj pričakujoč želodček.

Naslednja postaja - Rousslon – nahajališče okre – to je v bistvu pigment, naravni pigment, ki izhaja iz pradavnine in ga izvažajo po vsem svetu. Okra = oker brva.

Rousslon, F

Odpravim se na krožno pot, poklepetam z mamo Amerikanko in hčerko »sexy Američanko«, malo poflirtam ( s tamlado, d ne bo pomote.. :P) in se odpravim na hojo. Nešto me še zmer bolijo kolena, tako, d me mal jebe, ko stopicam po stopnicah. Tu bi verjetno se ujela z »amerikanko«, bi skup jamrala hehehe...

Ker je baterija na mojem novem fotoaparatu (ja, tu se hvalim z aparatom :P, ne pa z dejstvom, da sem prejšnji večer pozabil dat filat baterijo in mi že od Reiza naprej sveti znak za »BATERIJA V KURCI«, za vsak slučaj uporabljam foto na GSM aparatu, ker bi rad pravi fotoaparat, rad uporabil še na moji drugi najbolj pomembni točki te MALE FRANCOSKE AVANTURE – Abbey de Senaque (to mi uspe, je pa res, da tam ni cvetela lavanda in so mi mal zajebal situacijo...)

Na koncu izletka kupim še kartice, da jih spišem za v SI.

Abbey de Senaque – letim v Abbey skozi Gordes, da ne zamudim zadnega vodenega obiska, ki je ob 16:45. Seveda zamudim, ker pridem 16:55. Zaradi tega se odpravim kar v cerkev. Kasneje zvem, v knjigarni, da je zadnji vodeni obisk ob 17:00!!! Da se v rit ugriznem! Srečam avtobus Kranjčanov J.
Veseli so me, kot jaz njih. J

Abbey de Senaque, F

Gordes – cerkev, vas, galerija s slikami. Je pa res, da sem pozabil, kaj si je vredno ogledati, vodnik je pa ostal varno zaklenjen v avtu, ki sem ga parkiral 500 m pred vasjo.... Hodim kar po občutku in zavijem v tisto, kar se mi pač zazdi, da bi bilo v redu. Marsikdaj zavijem v privatne galerije, kjer mi hočejo prodati slike, katerih cena je za najmanjšo od 90 EUR dalje (slika ima 10x10 cm). Ker sem fantič iz Podgurja s kliotom, jim rečem: »Merci« in se odpravim do naslednje. :P

Nazadnje obiščem še cerkev, ki je božanska. Prižgem svečo. Nč ne zmolim. Pač. Še naslednji dogodek: FOTO JE CRKNU. Itaq morm it.

Po ulicah... Gordes, F

Odločim se da skočim do Oranga, ker mi bo krasno izhodišče za naprej.

Pridem do Oranga, ne najdem kampa...

Končno ga najdem in ugotovim, da je že zaprt. Gledamo skupaj z enim gay parom, ki se je ravno takrat pripeljal s prikolico in avtom in se čudimo. Jaz oddidem, onadva skušata koga najti...Krožim še 20 minut in iščem.

Ker je ura že pol devetih, se odločim, da nadaljujem v Avignon. Sproti se mi zdi, da zagledam znak od kampa in bi rad obrnil pa ne morem... vozim še 5 km (ker prej ne morem obrniti ali zaviti s ceste), ko se pa končno uspem obrniti in vrniti nazaj, ugotovim, da ni bil znak za kamp, ampak za ležečega policaja.

Katastrofa.

Vrnem se nazaj na cesto za Avignon. Na četrt poti pa zares zagledam znak; znaki so katastrofalno postavljeni. Pridem v neko cigansko naselje-blokovsko, takoj mi je čudno...

Končno za pot vprašam enega cigana in ta me zelo prijazno usmeri. Najdem kamp. Potetoviran tip, me spusti not, brez da me popiše, samo računa. Ker se dela noč, nimam druge izbire, kot pa da se utaborim. Pokaže mi neke parcele, ne govori pol pizde angleško. Nekak se zmeniva.

Nekje na sredi kampa (ne vem točno, ker je itaq na pol prazen, parcele, ki mi jih je odkazal pa tud ne mislim iskat) razprem šotor, pred tem pogledam elektriko in ne paše kabel!!! Neka čudna vtičnica. Ni Euro, ni naša.. ni nič... Škoda da sem doma pozabil adapterje...

Odločim se, da navkljub temu, da sem že plačal, odidem, ker brez elektrike ni blazine, ni večerje, predvsem pa ni fotoaparata za jutri. Nujno potrebujem elektriko!

Vseeno še mal pogledam okol drugih električnih štang (5 kom) in na enem najdem zlomljen 3 del. oz odščipljen. Zgleda je en imel isti problem ko jaz. Postavim šotor kr nekje med hiškam in prenočim.

Z mislimi na jutro, zaspim. Upam da se mi ponoč kaj ne zgodi, ker prvič odkar kampiram, imam nek čuden občuek. Tist potetoviran tip mi je bil čist sporen... Pa še popisal me ni nič... Mah, jebi ga...
Who wants to live forever... :)

5.dan: 

Orange-Avignon-Pont du Grad- skozi jebeni Nimes v Arles

Danes se je krasno začelo. Zbudu sem se že ob 5:45. Do 8:05 ko sem štartal, sem mal še poležaval, potem sem se stuširal, pobril, pozajtrkoval, opral zobe, pospravu šotor, prpravil bidon in fotoaparat, se namazal s kremo, še enkrat opral roke, d si je ne bi čez čas nesel v oči (ni se zgodilo, ampak se je dogajalo) ter zakurblau kliota.

Gas v Orange. V bistvu sem se včeraj odpelal celo 20 km ven, da sem najdu kamp... Ampak to je blo včeraj. Dons je čisto nov dan.

Prispel v Orange. Pri slavoloku zmage sem čiso sam, ker je šele pol devetih... Avtobusu z ostalimi turisti še ni, tako da lahko mile volje poziram in iščem perfektno sliko. Tâko, k bo izražala »Ave Impeator!«, glede na to, da je ponovno prispel v mesto. Tokrat ne na konju, ampak je napredoval v kliota. :P

Tako, priznam d je kr prilično sveže še.. Včer je pihalo, kot da bo cel svet odpihnilo iz Zemlje, dons je mal bolje. Vseeno pa je prilično zgodaj in sonce še ni dobilo tiste svoje moči. Grem v Café na en štamprle in en croisont.

Zdej pa do antičnega gledališča – najbolje ohranjenega v Evropi.

Le théâtre antique de la ville d'Orange, F

Res je impozanten. Parkplac je bil pred tem mala malca, ker je še vedno zgodaj. Ponovno sečam Kranjčane, hehhehe... J

Pomahajo mi, vidim pa da eno čakajo pred hotelom oz. slišim, ker je vodička pred njim in vpije čez cesto ostalim. Gužva na cesti je za popizdit, ker vsi rinejo na šiht. Kaj je tu dobr, d meni ni treba. Čist počas lezem v središče, parkiram in odštejem 2 EUR do 14:38... Benti, ka je blo treba tuk dolgo?!

Sem sam kriv, ker je avtomat. Ker potem prej odidem, dam listek v režo, da bo kasneje komu še prav prišel in mu ne bo treba plačat. Benti, sem duša! J

Torej...

Če se vrnem nazaj...
Parkiram. To sem naredil. Potem pa ugotovim, da nimam blage veze kje sem, še manj pa kje je gledlišče. Spet pride do izraza moje odlično znanje francoščine. Na cesti se seveda ne uspem nič zmenit... Ponovno zavijem do bližnjga Caféja in glej ga vraga... S stricem, ki srka nek pelinkovec, se uspem vse zmenit. Samo reče:«Tam pa tam (po francosko seveda, ni bil balkanc J )« in mi je vse jasno. Itaq da najdem iz prve. Največji uspeh pri takih pohajkavanjih je ta, da znaš pridet tud nazaj. Do tam, od koder si štartal. Ustavit pa bluzitnokol je lahko. Težje se je vrnit. Zato sem zopet za vsak slučaj poslikal ime ulice. Če se slučajno zgubiš, preprosto pokličeš taxi in problem je rešen. Ker pa moj notranji GPS dela 110%, takih izkušenj še nimam (trkam na les).

Orange pogledal, zdej pa v Avignon, kjer je murje muzejev, galerij in podobnih for, predvsem pa papeška palača (če ti ni znano, prešpilaj Age of Empires II – PC game. Pa naj še kdo reče, da so igrce za otroke :P).

Torej... Parkplac zopet našel BP, palača impozantna – najbolj ohranjena stavba iz gotike (vstopnine so BTW za popizdit drage vsepovsod. Njboljše šele pride, povem kasneje...). Francija ima resnično neverjetno kulturo in pestro zgodovino.
Naj na tem mestu omenim da je Lonely Planet – Provance and Coute'd Azur totalno sranje od vodnika!!! Audiovodič, ki ga dobiš zraven, ko kupiš vstopnico podrobno razloži dogodke in arhitekturne posebnosti (nekje na četrt poti sem ga prenehal uporabljati, ker ti take reči odvračajo pozornost od tisega, kar gledaš... Zadeva bi funkcionirala, če bi imel pol dneva časa in bi prvo poslušal, potem pa gledal. Oboje naenkrat gre, vendar takrat marsikaj spregledaš).

Avignon, F

Po ogledu palače zavijem še v gotsko katedralo... Tokrat ne prižgem sveče, ker sem jo že dvakrat na tej moji avanturi. Preveč dobrega lahko škodi, je moj moto, zatorej sem se tega tokrat vzdržal.

Ostale muzeje, galerije, pešpoti, tržnico in razgledni stolp, avignonški most,.. bom pustil za drugič, ker nimam dva dni časa, da si jih ogledam. Ogledem sklenem z mislijo, da se  mesto še kdaj vrnem.

Iz Avignona me pot vodi na naslednjo zanamenitost- največji akvedut v rimskem imperiju, ki začuda še vedno stoji – Pont du Grad. Tu mi notranja navigacija rahlo ponagaja, ker si ga lahko ogledaš z obeh strani reke, odločit pa sem se moral s katere strani, bi si ga rad ogledal.. V mislih je bilo treba imeti tudi to, kam od tam naprej oz. v katero mesto se potem od tja lažje in hitreje pride.

V glavnem, v Pont du Grad se mi je zgodil največji rip-off , kar sem ga zaenkrat doživel. 15 EUR za parkirnino! Poleg rečejo, da ti dajo zastonj piknik plac, ogled trgovine in prost prehod na drugo stran. Benti Francoze! V Lonelyju piše da je parkplac 5 EUR, vodnik pa je letošnji!!!

Pont-du Grad je res impozantna stvaritev rimske arhitekture, vedar tud pod razno ni vreden 15-ih EUR. Ne morem razložit, zakaj imam tako mnenje. Ko ga vidite in pred tem plačate 15 EUR, si boste sami rekli: »Benti Francoze tatinske!« Ogled opravim v 10-ih minutah. To mislim, da pove vse.

Dan se preveša v pozno popoldne, tako da razmišljam, kater plac si izberem za jutrišnje izhodišče. Najraje bi pičil na morje, ker mi je pleklensko vroče. Odločim se vseeno za Arles, ker bo drugače predolga vožnja.

V Arles se odločim da grem skozi Nimes, ker bom sprot videl še par njihovih zadev... Življenska napaka! Ta odločitev me je stala dodatne ure vožnje! Nimes je eno samo gradbišče z enosmernimi ulicami in brez tabel za Arles. Verjetno sem že omenil, da mi očitova navigacija ne dela... Po 1,5 urnem kroženju po mestu, sem končno našel ven. Pa ne v Arles, ker ga preprosto ni blo, ampak sem se odločil, da krenem proti St. Remy de Provence (rojstni kraj Nostradamusa) ali pa Les Boix-u, ki je v bližini in ga imam jutri tudi namen obiskati. Odločil se bom glede na kamp. Ko se pojavi, zavijem not, da se mi slučajno ne ponovi včerajšnja zgodba...

Ves srečen malo pres St.Remyjem opazim znak za kamp s 3 zvezicami (v Franciji je to mčkn drugač, ko na Hrvaškem...). Kamp ima elektronski dostop z dalinci za vrata, bazen, wi-fi, gostilno in plazmo za fuzbal. Drugače je to družinski kamp za cca 50 gostov. Zrihtan je u nulo, tako da se odločim, da navkljub planu, da si danes ogledam še St. Remy, ta načrt spremenim oziroma zamenjam za dve mrzli pivi, espresso, wi-fi, tuš in poležavanje na ležalniku. Bazena nisem sprobal, ker se mi ga ne ljubi... :P

Plan za jutri... St.Remy, Les Boix, Arles in nekam proti Marsellu... Jutri je načrt, da se po vročih dnevih končno vržem v morje.

6.dan: 

St.Remy – Les Boix-končno Arles – Sausset les Pins-Marseille –skozi Aix de Provence v Brignoles

Potovanje se počasi zaključuje... Za danes zjutraj sem si pustil rojstno mesto Nostradamusa. Pot do St.Remyja de Provence se vije v prijetno hladnem drevoredu. Nasploh je Francija polna drevoredov pod katerimi je vožnja izredno prijetna. Klime nisem uporabil nikjer, razen ene dvakrat, ko smo se po mestih po 1 uro premikali 20 km/h. Drugače sem odprl obe okni; eno na ful eno pa samo mal. Ravnotoliko, da je bilo mal lufta in je vleklo čez. Cesta v St.Remy je lepo urejena; del je namenjen kolesarjem in je ustrezno ločen od cestišča. Počasi že srečujem skupine kolesarjev, ki se odpravljajo ali pa vračajo iz prelaza v smeri Les Boix. Kasneje, ko sem se peljal po tej vzpenjajoči se cesti, sem imel skuz v islih te uboge duše na kolesih. Moje misli so bile:«Ja pa kaj še ne bo konc vzpona??? Pa kje bodo zdržal?! Pa una boga suhcana ženska? Pa un debelejši tip, ki je že na ravnini ves zašvical???...itd...«.

Pa vendar so prišli, kot pred njimi mnogi drugi...

Naj se vrnem v St.Remy... Vasico sem izkoristil za hiter ogled katedrale, ki je okranclana, ko ciganski voz. Polno fresk, ornamentov, stebrov v gotskem stilu in celo čistilka in čistilec,ki je imel, ne moreš verjet...grbo. Notredamski zvonar. J Pa nisem zloben. J Samo pomislil sem, ko sem ga zagledal.

Po ogledu cerkvice sem skočil v bližnjo pekarnico po tisto okusno čokoladno pecivo... V bistvu je ko naš štrudel, sam k je s čokolado polnjeno pa iz lisnatega testa je. Izredno okusno in krhko. Zraven sem si kupil še en Neastea, k za kej več nisem imel več časa. Pojedel sem kar na poti do avta. Nekje na pol poti pa sem zagledal še majhne lajnice na enem izmed butikov in se takoj spomnil na mojo nečakinjo. Sedaj čaka v avtu, da je ji izročim ob priliki. J

Pot nadaljujem čez gorski prelaz, ki sem ga že prej omenil. Gorovje se imenuje Les alpiless – Male Alpe. In na vrhu se bohoti citadela, ki je precej porušena. Vseeno pa so jo delno obnovili, tako da je področje preplavljeno  s turisti. V sezoni menda vasico obišče 80.000 turistov. Citadela se razteza nekje na 1 km2, posebnost te turistične točke pa je prikaz uporabe katapulta in srednjeveškega bojevanja. Ker se atrakcije začnejo ob določenih urah, sem uspel videti samo srednjeveško bojevanje; katapult sem zaradi časovne stiske izpustil...

Les Boix, F

Ogled sem zaključil z nakupom kuhinjske stenske ure. Zdej moram samo še kuhinjo kupit hehehe... J

Na poti v Arles. Težko pričakovani Arles. Ura neverjetno hitro teče. V Arles prispem ob 14:00 in se takoj spravim k ogledom... Amfiteater, galerija na temo Van Gogha, muzej moderne umetnosti z posebno zbirko Picassovih 50-ih risb.

Zasebna galerija, Arles, F

Ura je hitro 16:00. Ker moram še najti kamp, je potrebno mesto predčasno zapustiti... Ne uspe mi zaviti v kvarno, ki je opremljena točno tako, kot jo je naslikal Picasso v svoji viziji – slika Nočna kavarna. Pa naslednjič.

Muzej moderne umetnosti, Arles, F

Ko ravno iščem svoj avto (Arles je nekako aritekturno grajen v krogih.. Podobno kot Dunaj. In sedaj se znajti, je prilično težko. Če hodiš »naravnost« po ulici, se v bistvu vrtiš v krogih...) po tem mojem nenačrtovanem pohajkavanju po mest, v eni izložbi zagledam nek obložen kruhek. Ne bodi ga len, na hitro zavijem v kafič in prijetna gospa mi je dala največji obložen kruh... Prav izbrala ga je ven pa še nažmignila mi je zraven, ko je rekla, da mi da največjega. Vprašala me je, če mi zavije za sabo al bom takoj pojedel (ne vprašajte, kako sem to razumel, dejstv pa je da sem po enem tednu že razumel, kaj mi hočejo povedati in tud vprašati sem že znal tako, da so me vsaj nekak razumeli). No, ker nisem znal povedati, da bom to za sabo, s to posebnostjo da bom  jedel na poti, sem pač rekel, da bom takoj pojel. Kruhek mi je dala v en prtiček in še v en nepremočljiv papirček. Ker tako nisem mogel jesti, odložim vse moje pripomočke na pult (ona me začudeno gleda), razvijem kruhek in nekak zavijem na pol po svoje, da bom mel »za na pot«. Gospa se je začela od srca naglas smejati, ko je vidla, kako čaram vse skup, jaz sem ji pa nazaj pomežiknil, pograbil svoje stvari in hop ven iz trgovine. Srečno Kekec! J

Tudi pot iz Arlesa mi je vzela 20 minut, ker je središče totalno razrito in so še tiste enosmerne ulice tako zjahal, d še domačinom ni blo nč več jasno, kam naj grejo.

Preden sem se v prometni konici uspel speaviti ven iz mesta, je bila ura že 17:30. Kamp sem se odločil poiskati na delu Provanse, ki ima zelo lepe plaže in je polno boričkov. Senčka pač mora bit. J

Žal sem ugotovil, da Provansa ni Hrvaška. Tu so kampi umaknjeni od morja, na plaže pa se folk pripelje z avtom. Sausset  les-Pins ni izjema.
Kampa nikjer, plaža pa naturistična.
Bi še ostal, če ne bi bila ura že 18:30. Klinc s temi francoskimi kampi (vsaj ti katere sem uspel jaz najti) je ta, da najkasneje ob 20:00 zaprejo vrata in odpeketajo domu. Treba je bilo kar pohiteti, zato sem pot nadaljeval mimo Marseilla proti Aix de Provece. Kampa nikjer!
Toliko kilometrov pa nikjer nbenga kampa.
Za popizdit!
Našel sem ga šele 30 km ven iz Aix-a in sicer v mestu Brignoles. Za nagrado sem si prvošču kr dva Heinekna... Načeloma na potovanju nisem pil nobenega alkohola, razen ene dvakrat. Tokrat zasluženo. Jutri imam plan obiskati plažo v St.Tropezu, obiskati Antibes s Picassovo razstavo slik in nato najti kamp nekje okoli Antibesa, Nice, Cannes-a...

7.dan: 

po magistrali Brignoles-Cannes, nato po avtocesti Cannes – Koper, zadni del poti pa po magistrali Koper-Rovinj,HR

Plani so se spremenili. Ker nisem trendovski človek in mi je malo mar za to, da sem pa »tam že bil«, sem se preprosto odločil, da grem na morje.

In to ne na francosko morje, ampak na hrvaško. V Rovinj, v moj kamp. Načrt je prilično smel, vendar uresničljiv. Ideja me spopade nekaj kilometrov stran iz Marseilla, kamor sem bil namenjen, da si ogledam luko. »Jože, obr'n!«

Proti morju.

Ob 11. uri sem krenil iz Marseilla, ob 21.53 pa sem po skoraj 11-urni vožnji prispel pred kamp Polari v Rovinju. Prišel bi dosti prej, če se po avtocesti od Verone do Venecie ne bi furali tako »hitro«, da smo tud stali vmes. In to na štirih pasovih. Katastrofa! V mislih sem imel kamp Polari in uro, kdaj se zapre. V  spominu sem imel zacahnano 10. uro zvečer...  Motil sem se. Recepcijo zaprejo ob 23:00.

Zakaj sem se odločil za en dan predčasno zaključiti svojo MALO FRANCOSKO AVANTURO?

Predvsem zaradi tega, ker si želim malo ležati na soncu in čofotati po vodi. Pa mal več, k dva mala piva spit na večer, ker mi drugi dan ne bo treba na cesto. V St.Tropezu naprimer pa bi iskal plažo pol ure, pol še pol ure parkplac pa hodu bi pol ure nazaj do plaže, ker je tam to obup in pol bi mi ostalo še pol ure za francoske, bogate upokojenke. In še skopat bi se šu umes oz. naj bi se šel.. J

Brez veze, če se mene vpraša. St.Tropez bo tam tudi jutri in drugo leto.. Naj še kaj za kdaj drugič ostane.

Sedaj pa se poslavljam.

Prevoženo iz Novega mesta do Rovinja: 2.758 km

Cena: ???

Občutki: neprecenljivo.

Včeraj. Danes. Jutri. :)