Porezen (1.630 m)

Snega ni.
Bolj gledam na smučišča, večja žalost je.
Tudi v hribih je bolj "tko, tko".

V glavnem, bila sva na Poreznu.
Prva stvar, ki nama je malo popestrila dan je bila naša stara navigacija - ne bodi ga lena, naju je peljala do Petrovega Brda skozi Bohinj in nato čez Soriško planino (baje se 3 minute prej pride kakor pa skozi Škofjo Loko).
Ja, zihr... My ass pa prej!
Tja sva seveda prišla čisto modra - v obraz... od slabosti, da ne bo kdo mislil kaj drugega...
Ovinek na ovinek.
Včasih sem imel občutek, da so speljani kar eden pod drugim...

No, kakor koli že, da ne bom preveč jambral, dan je bil krasen.
In to navkljub temu, da sem celo pot dišal po kisu.
Ne vprašaj... kapa, kis na tleh - no go.

Ampak kot sem že malce dal prej vedeti, vreme je bilo za vikati.
Tudi sam pot je bila mirna, brez kakšnih večjih pretresov.

Nekje na tisoč metrih naju je sicer "presenetil" zmrzjen in na čase celo zaledenel sneg, tako da sva nato kmalu za tem, ko sem zaradi zdrsaVesni skoraj staknil oko s palico, kaj hitro na čevlje nataknila derezice.
Čisto druga pesem.

Na vrh sva prispela po slabih dveh urah, tam naju pa je pričakalo pravo spomladansko sonce, brez kakršnega koli vetriča; ne bom pretiraval, ampak mislim da je gori moralo biti 10 stopinj plusa.
Toplo, da kaj takega še nisem doživel pozimi.
Res prijetno, tako da sva se gori zadržala kar nekaj časa.

Ker pa je ura tekla dalje, nočnih lučk pa nisva imela sabo, sva se nato vseeno morala čez čas odpraviti nazaj v dolino, čeprav je Porezen nudil vse, kar si si lahko poželel.
Edino časa ne, tako da sva potem po slabi uri in pol že prispela nazaj do izhodišča, nato pa jo mahnila domov.
Tokrat seveda skozi Škofjo Loko. :)

Sneg je bil na pobočjih pomrzjen, z vrha pa ga je veter čisto spihal... 

Pomladna idila sredi zime - s tem ne mislim sebe, da ne bo pomote... :)