Pogorje Biokovo.

Tokrat grem pripravljen, sem si rekel...
In glej ga vraga, zopet se mi je zalomilo.

V glavnem, šla sva na morje; za deset dni, na makarsko riviero.
Tam sva kampirala že dve leti nazaj, v kampu Baško Polje.
Lušen, srednje velik, v borovi senci, neparceliran.
Najboljši, kar se mene tiče.

In pred dvemi leti sem opazil, da je kamp situiran pod enem izmed najlepših pogorjev na Hrvaškem - govorim o Biokovem.
Nazadnje, ko sva bila tu, nisva bila dovolj opremljena za vzpon, letos pa sem rekel, da se nama to ne bo zgodilo - sabo sva vzela palice, nahrbtnik, vodne mehe in nizke pohodne čevlje.

Nizke pohodne čevlje...
Kje mi je bila pamet, še danes ne vem.

Biokovo je zelo zahtevna gora.
Čeprav nima neke grozne nadmorske višine (najvišji vrh je na višini 1762 m), je popolnoma skalnata, površina pa tako razruta, da imajo še koze težave pri hoji.

Vsaj tako se vidi iz slik, ki sem jih gledal na predvečer nameravanega vzpona.
Sem pa tja pomislim, da bolje, da jih ne bi in bi samo šla in splezala gor.

A kaj ko vem, da se največ nesreč zgodi ravno v takih primerih - ekstremne razmere in neprimerna oprema.

In tako sva potem raje konec naslednjega dne vzela pod pod noge - s kolesom.
Vzpon je bil krut, vročina je z vsakim višinskim metrom in zaključevanjem dneva sicer popuščala, a bilo je vseeno naporno.

Razgled in nato spust po off-road stezi sta sicer delno zadovoljila vse skupaj, a vseeno je ostal grenek priokus, da tudi tokrat nisem svoje riti posedel na najvišji vrh pogorja.

A tako pač je.
V Baško Polje se bova še vrnila in kaj bi pa bilo, če bi že takoj videla in doživela vse, kar se da?
Samo še dolgcajt. :)

Pri Topićih se asfalt konča.

Zaradi naklona, vožnja na nekaterih delih pogorja, ni več možna.

Biokovo - oblito z žarki popoldanskega sonca.

Dan je bil naporen, a čudovit.
V ozadju Biokovo. pod njim mestece Bast.