Stol (2236 m)

Zazvonilo je.

Bežen pogled na uro niti ni bil potreben, ker sem prav dobro vedel, da je še preklemano zgodaj.

Ampak kaj češ.

Če hočeva priti ob 6-ih na izhodišče današnjega vzpona, bo pač treba vstati.

In sva se.

Bilo je sredi noči, ura je kazala 3:50.

Preden sva se sicer uredila, pripravila pijačo in sendvičke, je bila ura že par minut čez peto zjutraj.

Čez slabi dve uri pa sva se še v zelo prijetnem jutranjem hladu, izpred Valvasorjevega doma pod Stolom, odpravila na najvišji vrh Karavank.

Vzpon je bil prijeten in navkljub večernemu ogledu dela otvoritev olimpijskih iger, sva bila čila in spočita.

Kako ne, saj je bil dan prijeten in svež - idealna kombinacija za super dogodivščino.

Na Stol sva se odpravila po Žirovniški poti, ki je za razliko od Zabreške, ki sva jo uporabila za sestop, veliko bolj razgledna pa tudi strmejša, kar se pri vzponu praviloma izkaže za veliko prednost, pri sestopanju pa za precejšen problem (še posebej kadar je pot zaradi dežja ali snega spolzka ali poledenela).

Kakorkoli že, ker sva na Stol krenila v zgodnjih jutranjih urah, sva se tudi izognila vročini in pripeki, predvsem pa popoldanskim obetom, ki so napovedovali plohe ali nevihte.

Pred sestopom sva se še na kratko okrepčala pri Prešernovi koči na Stolu, nato pa svo jo po Zabreški poti pičila na izhodišče - k Valvasorjevem domu pod Stolom, kjer sva v družbi ričeta, Cockte in Radlerja, samo še mirno opazovala, kako se vrh Stola počasi ovija v oblake.

Za konec dne sva jo pičila še na sladoled in enourni ogled jezera na Bledu, nato pa kmalu zatem proti domu, na Dolenjsko.

 Vtisi: LEPO, PRIJETNO IN PRECEJ "NEVROČE". ;)

Pod Malim Stolom.

V zavetju bližnjih skal.

Sedeč na Stolu.