Gradiški krog.

Prvi pravi sneg.
Tale zima čisto preveč varčuje s snegom.
In ker v hribe v takem ravno ne hodim, je gradiški krog čisto dovolj, da se predam belini.

Pričakoval sem kar precejšen mraz (še posebej zaradi jutranjih ur), ampak gaženje skozi pol metra celca in jasno nebo, je kmalu začelo terjati svoj "davek".
Mic po mic in kmalu sem bil skoraj samo v spodnji termo majici.

Ker pa vseeno ni bilo za pretiravati (termometri so namreč navkljub toplemu soncu kazali nekaj pod ničlo), sem pač skakal iz windstoperja ven in not.

Kakorkoli že, naredila sva solidne štiri kilometre, utrujena pa sva bila kot, da bi jih najmanj dvajset.
Sneg je bil težek in ne-pomrznjen, hoja po njem pa precej naporna; tudi okoliška drevesa so počasi začenjala izgubljati proti snegu... veje so se že nevarno upogibale pod težo le-tega.

Zima je lepa, ampak ko pokaže zobe pa včasih pokaže vse, kar lahko stori in zna.
In to je včasih res hudo.

Ampak tako pač je.
Vsak letni čas ima svoje muhe in zakaj jih ne bi imela potlej tudi zima?
Tako ali tako nimamo tu kaj spremeniti...
In hvala bogu, da je tako, kajne?

Proti Gorenjemu Mokremu polju.

Katschberg in Turracher Hohe.

Nastanjena sva bila pod Osojščico (Gerlitzen Alps).
Zakaj?
Zato, ker sem pač naivno mislil, da bo zadosti snega, ki ga pa potem seveda ni bilo.
Itak.

In tako sva se pač dnevno vozila na ostala smučišča, ki so imela to srečo, da jih je narava obdarila z malo več snežne odeje, kot pa so jih videla malo nižje ležeča.
Turracher je bil v redu, Katschberg pa je z vremenom in urejenostjo prog absolutno zmagal.

Sam sem sezono začel na popolnoma novi opremi:
svoj stari Nidecker sem zamenjal za K2 Ray Gun (rocker-flat-rocker), iz Burtonovih vezi sem prešaltal  na K2 Formule pa tudi bootse imam sedaj trše; odločil sem se za Northwave Legend.
Za freeride so slednji sicer malce trdi (takrat jih na vrhu sicer malce popustim), za carving pa so naravnost fenomenalni.

A vse le ni bilo teko tekoče... :)

Prvi dan sem bentil, da se je kar iskrilo.
Da bom vse skupaj nazaj odnesel in podobno.. :)

Drugi dan, ko sem se na novo opremo malce bolj privadil pa je stvar postala popolnoma drugačna.
Itak.
Ray Gun se pač obnaša popolnoma drugače kot pa Nidecker, ki je v globalu carving board.
In temu primerno je potrebno prilagoditi tudi tehniko.
In s tem seveda tudi samo-obnašanje. :)

V glavnem, sezona se je začela in to je tisto, kar je tudi najbolj pomembno.
Yii-haa!

A1 na Katschbergu.

Porezen (1.630 m)

Snega ni.
Bolj gledam na smučišča, večja žalost je.
Tudi v hribih je bolj "tko, tko".

V glavnem, bila sva na Poreznu.
Prva stvar, ki nama je malo popestrila dan je bila naša stara navigacija - ne bodi ga lena, naju je peljala do Petrovega Brda skozi Bohinj in nato čez Soriško planino (baje se 3 minute prej pride kakor pa skozi Škofjo Loko).
Ja, zihr... My ass pa prej!
Tja sva seveda prišla čisto modra - v obraz... od slabosti, da ne bo kdo mislil kaj drugega...
Ovinek na ovinek.
Včasih sem imel občutek, da so speljani kar eden pod drugim...

No, kakor koli že, da ne bom preveč jambral, dan je bil krasen.
In to navkljub temu, da sem celo pot dišal po kisu.
Ne vprašaj... kapa, kis na tleh - no go.

Ampak kot sem že malce dal prej vedeti, vreme je bilo za vikati.
Tudi sam pot je bila mirna, brez kakšnih večjih pretresov.

Nekje na tisoč metrih naju je sicer "presenetil" zmrzjen in na čase celo zaledenel sneg, tako da sva nato kmalu za tem, ko sem zaradi zdrsaVesni skoraj staknil oko s palico, kaj hitro na čevlje nataknila derezice.
Čisto druga pesem.

Na vrh sva prispela po slabih dveh urah, tam naju pa je pričakalo pravo spomladansko sonce, brez kakršnega koli vetriča; ne bom pretiraval, ampak mislim da je gori moralo biti 10 stopinj plusa.
Toplo, da kaj takega še nisem doživel pozimi.
Res prijetno, tako da sva se gori zadržala kar nekaj časa.

Ker pa je ura tekla dalje, nočnih lučk pa nisva imela sabo, sva se nato vseeno morala čez čas odpraviti nazaj v dolino, čeprav je Porezen nudil vse, kar si si lahko poželel.
Edino časa ne, tako da sva potem po slabi uri in pol že prispela nazaj do izhodišča, nato pa jo mahnila domov.
Tokrat seveda skozi Škofjo Loko. :)

Sneg je bil na pobočjih pomrzjen, z vrha pa ga je veter čisto spihal... 

Pomladna idila sredi zime - s tem ne mislim sebe, da ne bo pomote... :)