Budimpešta v novembru.

Štiri ure se ne sliši veliko.
In tudi ni, če sem iskren.
Še posebej, če te vmes skoraj premlati zafrustriran Madžar, ki se mu zdi tvoja vožnja s 135 km/h orto prepočasna...
Pa razumi, če moreš.

Sicer lahko vse skupaj gleda človek tudi iz druge strani - noč čarovnic v živo.
Bolja realna, bolj prepričljiva. :)

V glavnem, po štirih urah sva končno prispela do najinega hotela - Medosz.
Končno, bi človek rekel, glede na to kako blizu Slovenije je vse skupaj...

Nočni pogled iz hotelske sobne terase.

Naj povem, da sva z "aktivnostmi" pričela takoj - malo pred odhodom mi je namreč uspelo rezervirati termin v precej znani igri "Escape room", ki jo organizira Claustrophilia.

V principu gre za to, da se ob točni določeni uri prikažeš na vhodu neke čisto običajne stavbe sredi Budimpešte in pozvoniš.
Odprejo se ti vhodna vrata, na hitro vstopiš in igra se začne.
Z reševanjem različnih logično miselnih iger, kombiniranja in ročnih spretnosti, moraš v roku ene ure priti iz zaklenjenih sob.

Vse skupaj je v principu podobnu računalniški pustolovski igri, le s to razliko, da se gre tu zares.

Sila zabavno, kaj več pa ne bi povedal, da ne pokvarim izkušnje ostalim, ki bi tudi želeli izkusiti igro.
V glavnem, priporočam - predlagam samo, da si termin rezervirate vsaj nekaj dni prej, kajti zadeva je sila obiskana (sam sem namreč uspel rezervirati zadnji možni enourni termin v celem vikendu...).

Glede na to, da sva kupila Budapest card (cca 25 EUR/48 ur), ki poleg tega, da turistu omogoča neomejene vožnje z metrojem, tramvaji in avtobusi, nudi tudi proste vstope v nekatere največje muzeje, sva naslednje jutro pohajkavanje začela v najbližjem - Museum of Fine arts na Trgu herojev, z gostujočo razstavo Rembrandtovih del (ki pa je bila seveda plačljiva... Itak).

Na Heroes' Square je sicer najti še kar nekaj muzejev in impozantnih stavb, vendar sva zaradi omejenega časa ogled preostalih pustila za naslednjič.

Museum of Fine arts.

Grad Vajdahunyad je zgrajen v različnih stilih.
Primarno je bil za potrebe razstave Millenium zgrajen iz desk, pozneje
pa so ga zaradi navdušenja prebivalcev Budimpešte,
sezidali iz pravih zidakov. 

Delček notranjega dvorišča gradu Vajdahunyad.

Sobota, naslednje jutro, pa malce šoka - res, da je bil 1. november in bi morala logika narekovati drugače, a midva sva se vseeno odpravila proti House of Terror.
Itak, da je bil zaprt. :)

Sva pa zato dan izkoristila za druge zadeve.
Po obisku mestne bazilike Sv. Štefana in zunanjem ogledu tretje največje sinagoge na svetu, sva se odpravila na drugo stran Donave - na grajski hrib Budim, kjer se na ogled postavi Budimski grad, Ribiška trdnjava, cerkev sv. Matije, nekaj muzejev in še mnogo ostalih znamenitosti.
Nočni pogled na Pešto je bil sploh impozanten - osvetljen parlament je nemogoče zgrešiti...

Kar pa se je zgodilo kasneje, je praktično nemogoče opisati z besedami...
Pred baziliko Sv.Štefana nama je neka gospa v roke kratko malo potisnila letak o neki prireditvi.
Vesna ga je sprva odklonila, sam pa sem ga zaradi vljudnosti sprejel.

Ko sem ga malo kasneje prebral, bi me skoraj kap!

V cerkvi, oddaljeni kakšna dva kilometra, je bil čez dve uri napovedan koncert enega največjih madžarskih violinistov Gabore Gyule, ki je s spremljevalnim godalnim orkestrom poleg Mozarta in Lista, obljubljal izvedbo Vivalidjevih Štirih letnih časov.
Presenečenje na kubik, v glavnem. :)

Na koncert sva prispela deset minut pred začetkom, navkljub dragi vstopnini pa se je cerkev že pošteno napolnila.
Z eno besedo - nezemeljsko.
Da si boste lažje predstavljali kako to izgleda pa tule podajam link na eno izmed podobnih izvedb... (naj vas izraz na spremljevalnem violinistu ne zmedejo preveč... hehehe...).

Sinagoga je bila 1. novembra sicer zaprta, vendar lahko
človek tudi odzunaj opazi, kako velika je.

Mozaik pred baziliko sv. Štefana že preden vstopimo, napoveduje
gracioznost stavbne notranjosti...

Cerkev sv. Matije na Budimskem griču.

Nočni pogled na Pešto.

Ribičeva trdnjava na Budimskem griču.

Budim in Pešta sta bili v preteklosti sicer dve mesti, ki sta se kasneje združili v eno - Budapest, Budimpešta po naše.
Mesto ima po Wikiju uradno okoli 1,7 milijona prebivalcev, neuradno pa menda celo 2,5 milijona, kar ga uvršča na šesto mesto največjih mest v EU.

Zgodovinske sledi pa so praktično na vsakem koraku.
Zgodovina mesta je resnično bogata in če bi si človek hotel ogledati vse, bi potreboval mesec dni časa ali še več, ne pa samo tri dni, kot sva jih imela na razpolago midva... A nič ne de.

Deak Ferenc tér.

V nedeljo zjutraj sva končno uspela priti v muzej House of Terror, ki prikazuje temni čas madžarske zgodovine - dvojno invazijo.
Prvo nemško, nato sovjetsko.

Stavba v kateri je muzej, je prežeta z žalostjo, celice so resnične, vislice pa takšne, kot so bile v času uporabe.
Ljudje znajo biti živali.
Ne.
Ne živali...
Živali so bolj humane..

V opomin in spomin v glavnem.
Kaj takega si želim tudi v Sloveniji...

Dan se je prevesil v drugo polovico in potrebno je bilo razmišljati o odhodu domov.
Po ogledu sva zavila še enega največjih nakupovalnih centrov v Evropi - WestEnd, tam kupila nekaj malenkosti, nato pa se odpravila proti domu.

Lep izlet, poučen, kakor se je pozneje izkazalo pa celo primeren dnevu, ki smo ga "praznovali".

Čez Veliki Draški vrh na Viševnik.

Na Rudno polje sva prispela že zgodaj zjutraj; mimo Ljubljane sva peljala še v mraku...
Izpred vojašnice sva se potem čez Jezerce in Studorski preval odpravila na prvi planirani dvatisočak - Veliki Draški vrh.

Čez Jezerce proti Studorskem prevalu.
V ozadju Mali Draški vrh in Viševnik.

Pot na 2.243 m visok vrh se vije po neoznačenem terenu, vendar je večinoma delno uhojeni stezi kar relativno enostavno slediti.
Na izpostavljenih delih se sicer le-ta delno izgubi, a so nam vseeno v pomoč vsaj stožci, ki so jih v preteklosti postavili v pomoč tistim, ki tega terena ne poznamo.

Zahtevnejši del poti zahteva v mokrem in snegu pozljivost in zbranost;
obstaja namreč velika nevarnost zdrsa.
Foto: Vesna K.

Pot na Draški vrh je sicer precej direktna, večino časa pa poteka po grebenu, čez katerega je še posebej v času sunkovitega vetra potrebno stopati precej previdno.
Veter nama razen prvih nekaj 100 metrov vzpona iz Studorskega prevala ni nagajal, tako da sva napredovala relativno hitro.

Po grebenu proti Velikemu Draškemu vrhu.
Teren se tu malce umiri, hoja postane suverenejša.

Vrh sva dosegla še preden se je spustila oblačnost, na hitro pomalicala, nato pa jo po vzhodnem grebenu mahnila pod Malim Draškim vrh do Srenjskega prevala in nato še naprej proti 2.050 m velikem Viševniku.

Na vrhu Velikega Draškega vrha - pogled
proti dolini Krma.
Foto: Vesna K.

Levo Mali Draški vrh, desno najin naslednji vrh - Viševnik.
Foto: Vesna K.

Pod Malim Draškim vrhom prečimo proti Viševniku.
Pot je tu občasno precej zahtevna, v mokrem in snegu pa zaradi manjka
varoval precej nevarna zaradi možnosti zdrsa po strmem, travnatem pobočju.

Pot iz Velikega Draškega vrha proti Srenjskemu prevalu, čez katerega se potem
vzpnemo na Viševnik, zopet zahteva nekaj pazljivosti.
Odsvetujem v mokrem in snegu v kolikor niste izkušen planinec.
Foto: Vesna K.

In če prej nisva srečala niti enega planinca, jih je bilo na Viševniku za cel avtobus - Slovencev, Hrvatov, otrok, upokojencev pa tudi psov.
Pot na Viševnik iz Rudnega polja, je namreč eden izmed najbolj enostavnih in priljubljenih vzponov na dvatisočak.

Na Viševniku naju je poleg gneče pričakala še oblačnost.
Foto: Vesna K.

Noč sva nato po nič kaj fajn prigodah povezanih z bookiranjem hotela za katerega se je nato izkazalo, da je zaprt, preživela v popolnoma obnovljenem hotelu Jelka na Pokljuki.

Jutro iz hotela Jelka na Pokljuki.
Foto: Vesna K.

Zjutraj sva potem obiskala še bližnje partizansko pokopališče, se na Bledu ustavila na kremšniti, po obisku ljubljanske Narodne galerije pa jo mahnila proti domu.
Prijeten in zanimiv vikend torej.
Upam, da bo vreme zdržalo vsaj še en teden...

Pršivec (1761 m)

Nad Bohinjskim jezerom je en zelo razgleden balkon. Jezero imaš kakor na dlani.
Če je seveda lepo vreme... :)

Tokrat je bilo vse skupaj malo mešano.
Malo megle, sem ter tja kakšna jasnina, v glavnem pa relativno toplo in nasploh prav po domače prijetno.

Krenila sva iz Stare Fužine, mimo Kosijevega doma na Vogarju, po direktni poti.
Lovci, ki sva jih srečala na Vogarju, so nama samo še potrdili, da je obratna smer precej zahtevna.
Zadnjih nekaj 100 m vzpona je namreč precej izpostavljen in v mokrem totalno neprimeren za sestop.

Na Pršivec po direktni poti. (foto: Vesna K.)

Krajše razjasnitve so odprle čudovit pogled proti Bohinjskemu jezeru.

 Dež sicer ni padal, ampak kamenje je bilo zaradi nanešenega blata vseeno sila spolzko in je zahtevalo popolno zbranost pohodnikov (najmanj en, ki sva jih srečevala je na srečo brez večjih posledic to tudi sam občutil).

Na Pršivcu naju je sicer pričakala popolna megla, ki pa se je na srečo po 15 minutah vsaj za nekaj časa razkadila, tako da sva ugledala jezero pod nama.
In bilo je resnično čudovito.

Nizka oblačnost, megla... na vrhu Pršivca. 

Bohinjsko jezero.

Iz Pršivca proti Voglu. (foto: Vesna K.)

Pot sva nato nadaljevala čez planino Viševnik, proti planini pri Jezeru, kjer sem navkljub zaprti koči za obiskovalce uspel "nafehtati" dve kavi od ekipe, ki jo je pospravljala. :)
Takih oskrbnikov si človek lahko samo želi...

Na planini Viševnik sva zopet srečala skupino otrok, ki so se s spremljevalci
odpravljali iz Pršivca proti planini Blato.

Planina pri Jezeru.

Ker je ura kar pridno tekla, želodec pa se je tudi že začel počasi oglašati, sva dokaj kmalu odpravila dalje - proti planini Vogar.

Tam sem si privoščil fenomenalen lovski golaž, ki ga je za zaključek sezone skuhal Vesnin sosed (svet je res majhen).
S polnim želodcem sva se nato končno odpravila proti izhodišču, na parkirišče pred Staro Fužino.

Jesen v vsej svoji lepoti.

Vreme je zdržalo do konca, tura pa je bila tudi super.
Še posebej, če bova lahko drugi teden osvojila še nekaj dvatisočakov v bližini.

Upam, da bo vreme zdržalo...