Novi Lurd - Rakovnik pri Šentjerneju.

Letos sem zaradi situacije s službo, že drugo leto zapored ostal doma za "Jadralni vikend".
Kaj več o tem, ni za reči.
Zato bom tiho.

Sva pa vikend namenila ostalim stvarem:
soboto, nakupovanju nove garderobe, nedeljo, krajšemu pohodu in družinskem kostanjevem pikniku.

Vreme je bilo primerno, cca 10 km pa je bilo za nedeljo čisto dovolj, glede na to, da sva v soboto prehodila pol ljubljanskih trgovin podolgem in počez.

Za nedeljsko izhodišče sva izbrala Staro vas pri Šentjerneju, parkirala pa nekaj metrov stran od mostu, ki preči potok pred Volčkovo vasjo.
Od tam do cilja usmerjajo smerokazi, pot je zmerno vzpenjajoča, prometa po asfaltni cesti je zanemarljivo malo.

Sama kapela v Novem Lurdu je priljubljena romarska točka, še posebej v maju, ko se na slovesnoti zbere precejšnje število tako vernikov, kakor "firbcev".

Kapela Lurške Matere božje.
Pod njo izvira studenec s pitno vodo.

Več o sami Lurški Mariji in Novem Lurdu pa povzemam iz članka Francija Petriča:

"V Šentjerneju je bil v tistem času kaplan Leopold Kolbezen, doma iz Črnomlja. 
Sam je takole opisal svojo odločitev, ki pomeni začetek božjepotništva v Novem Lurdu: 
Prav na praznik Marijinih prikazovanj v Lurdu, 11. februarja 1908, sem bil poklican k bolniku v vas Rakovnik pod Gorjanci. 
Vas leži ob stezi, ki vodi iz Kostanjevice v samostan Pleterje. 
Pot me je peljala pred vasjo mimo skalne votline, izpod katere je žuborel bister studenček med gosto zaraščenim skalovjem. 
Prostor se mi je zdel popolnoma podoben onemu pri lurški votlini na masabielskem skalovju v Pirenejih na Francoskem. 
Takoj mi šine v glavo: Kaj, ko bi na teh skalah dali postaviti za lurški jubilej kip Brezmadežne?

Primernejšega mesta bi človek res ne mogel najti za to. 

Nekaj dni pozneje sem svojo misel razložil kartuzijanskemu patru Brunu iz pleterskega samostana.
P. Bruno je mojo namero zelo pohvalil in me vprašal, ako imam že tudi kip lurške Matere božje. Povem mu, da ga nameravam kupiti oziroma naročiti. 
Takrat me redovnik povabi v kartuzijo... Našla sva podobo, ki še danes stoji na skali v Novem Lurdu. 

Ko so bili leta 1902 kartuzijani pregnani iz Francije, so se naselili v starodavni kartuziji v Pleterjih. S seboj so prinesli tudi kip Lurške Marije, ki je bil nameščen v njihovem generalatu v mestu Grenoble.

Duhovniki leskovške dekanije so sklenili, da bodo imeli jubilejno lurško proslavo 29. junija 1908 pred votlino pri vasi Rakovnik pod Gorjanci. 

Tam bodo slovesno "ustoličili" Marijin kip. Pri kraju, kamor so hoteli postaviti kip, je kartuzijanski kamnosek zapisal: Brezmadežnemu spočetju, čudodelnici premogočni, Materi najmilejši - se klanjajo Šentjernejci v jubilejnem 50. letu, kar se je prikazala v Lurdu. O Marija, varuj in razširjaj sv. Cerkev, čuvaj nedolžne, prosi za grešnike, varuj tebi posvečene, stori nas vse kakor Bernardko srečne, ako ne na tem, pa gotovo na onem svetu. Zraven je pripisan datum: 29. junij 1908.

Kronist pravi, da se je pri slovesnosti zbralo 7000 vernikov z vseh strani. Ta veličastna slovesnost je spodbudila ljudi, da so odslej zelo radi romali sem. Vedno bolj se je oglašala potreba po ureditvi kraja. 
Zato so leta 1912 preuredili prostor in postavili streho. 

Sem je pred koncem vojne, 25. avgusta 1918, poromal tudi škof Jeglič in prvič maševal na tem kraju. 

Od takrat se je zvrstilo veliko romanj, saj so ljudje iz vseh krajev Dolenjske radi poromali k Mariji. Marsikdo se odžeja ob studencu, ki izvira pri votlini in spominja na čudežni studenček iz Lurda. Vsak obisk v Novem Lurdu pa je svojevrstno "odžejanje" v harmoniji narave in tišine."

vir: http://www.kam.si/romarske_cerkve/lurd_pri_sentjerneju.html 

Malo pred ciljem, te na levi strani preseneti lično izdelan
čebelnjak s pravimi panjskimi končnicami.

Gorjanska tura.

Najbližji so.
Gorjanci namreč...
In če te dobi nevihta, ni tako hudo kot pa kje v Alpah.

Zatorej: "Na Gorjance pojdem!" sem prešerno zavpil nato pa se potiho odpravil iz hiše. :)
Vesna žal ni mogla z mano, zato jo dražiti nisem hotel preveč.
Samo malo, tako za zabavo... :)

Torej, odpeljal sem se do roba gozda, nekam nad Pangrč Grm.
Kaj dosti se nisem obiral, zato sem jo kmalu po nekajminutnem razgovoru z lokalcem mahnil višje, od cerkvice proti Trdinovem vrhu.

Kondicije ni primanjkovalo tako da sem se kakšen kilometer pred Trdinovim vrhom odločil, da zadevo malce začinim - ja, začel sem teči. :)
V hrib.
Moji prvi kilometer gorskega teka. :)

Sicer sem potem vse skupaj potegnil še nekaj kilometrov do Miklavža, ampak ta del se spušča, tako da verjetno ne šteje za gorskega...
Kakorkoli že, mimo vojašnice, čez pragozd, mimo gorjanskega jezera in oglarske kope, je šlo kotr hudir, nato pa od Miklavža pa do Gospodične malo manj.
Bilo je preprosto lepo, sončno in mudilo se mi ni nikamor.
Zakaj hiteti, sem si rekel in po turistično, z rož'co med zobmi, kravsljal proti Gospodični...

Sicer kaj dosti vse skupaj vseeno ni trajalo...:)
Tiste frčefele mlade, ki sem jih srečal, so me hitro vrgle iz sanjarjenja, tako da sem od Gospodične naprej zopet po pohodniško zastavil svoj korak.

Tudi ura je začela počasi dobivati zalet, tako da se ni bilo kaj preveč za obirati.
Še posebej, ker je doma čakala topla "župa" in čudovit nasmeh. :)
- "A si že doma?"

Hehehe... :)
Vedno preseneti.

Izhodišče nad Pangrč Grmom.

Iz Trdinovega vrha ponavadi ni posebnega razgleda.
Tudi tokrat je bilo ozračje nasičeno z vlago, vidljivost pa
dlje od Lisce ni segla.

Tudi letos je na Miklavžu postavljena oglarska kopa, ki jo pripravljajo
člani Društva Gorjanske košenice.

Ljudska.
O oglarju.

Pogorje Biokovo.

Tokrat grem pripravljen, sem si rekel...
In glej ga vraga, zopet se mi je zalomilo.

V glavnem, šla sva na morje; za deset dni, na makarsko riviero.
Tam sva kampirala že dve leti nazaj, v kampu Baško Polje.
Lušen, srednje velik, v borovi senci, neparceliran.
Najboljši, kar se mene tiče.

In pred dvemi leti sem opazil, da je kamp situiran pod enem izmed najlepših pogorjev na Hrvaškem - govorim o Biokovem.
Nazadnje, ko sva bila tu, nisva bila dovolj opremljena za vzpon, letos pa sem rekel, da se nama to ne bo zgodilo - sabo sva vzela palice, nahrbtnik, vodne mehe in nizke pohodne čevlje.

Nizke pohodne čevlje...
Kje mi je bila pamet, še danes ne vem.

Biokovo je zelo zahtevna gora.
Čeprav nima neke grozne nadmorske višine (najvišji vrh je na višini 1762 m), je popolnoma skalnata, površina pa tako razruta, da imajo še koze težave pri hoji.

Vsaj tako se vidi iz slik, ki sem jih gledal na predvečer nameravanega vzpona.
Sem pa tja pomislim, da bolje, da jih ne bi in bi samo šla in splezala gor.

A kaj ko vem, da se največ nesreč zgodi ravno v takih primerih - ekstremne razmere in neprimerna oprema.

In tako sva potem raje konec naslednjega dne vzela pod pod noge - s kolesom.
Vzpon je bil krut, vročina je z vsakim višinskim metrom in zaključevanjem dneva sicer popuščala, a bilo je vseeno naporno.

Razgled in nato spust po off-road stezi sta sicer delno zadovoljila vse skupaj, a vseeno je ostal grenek priokus, da tudi tokrat nisem svoje riti posedel na najvišji vrh pogorja.

A tako pač je.
V Baško Polje se bova še vrnila in kaj bi pa bilo, če bi že takoj videla in doživela vse, kar se da?
Samo še dolgcajt. :)

Pri Topićih se asfalt konča.

Zaradi naklona, vožnja na nekaterih delih pogorja, ni več možna.

Biokovo - oblito z žarki popoldanskega sonca.

Dan je bil naporen, a čudovit.
V ozadju Biokovo. pod njim mestece Bast.