Trdinov vrh (1.178 m)

Zima je vse bliže.
Ne tista koledarska ali meteorološka, ma kje...
Vse bliže nam je tista "ta prava" zima... Tista s snegom!

Sicer nekega pretiranega mraza še ni, je pa v hribih določene dele že prekrila bela odeja.
In to sem prvič v teh dnevih, ki se bližajo koncu leta, doživel na Trdinovem vrhu.

Iz Šumečega potoka, mimo Gospodične in nato po rahlo zasneženem in zamrznjenem terenu na vrh Gorjancev. Ker je bilo vreme lepo, sončno, je bilo tudi obiskovalcev kar precej - otroci, starši, psi... vse sorte...

Po okrepčilu sva jo nato mahnila skozi pragozd do doma na Miklavžu in do cerkvice, ki jo včasih gledam iz doline.
Bil je res prijeten dan in tudi kondicija se je vrnila.

Naslednji teden še ne vem kam jo mahneva... razmišljam o Poreznu, ampak bom še videl.
Zima je še mlada in priložnosti bo še kar nekaj.
Važno je, da se imamo fajn in da ne pozabimo eden na drugega.

Trdinov sneg je že doživel svojo prvo pošiljko.

Cerkev sv. Miklavža.

Na vrhu.

Lisca (948 m)

Jutro je bilo sicer mrzlo, ampak vseeno je sonce naredilo svoje.
"Pa pejva na Gorjance," sva si rekla...
In res.
Čez pol ure sva se že odpeljala proti Gabrju, a tja prispela nisva.
Že kmalu po startu iz Gradišča, sem se premislil.
Gorjanci mi nekako niso dišali.
Sploh.

Vesni sem predlagal, da se odpeljiva proti Poreznu; tam bova vsaj imela občutek, da sva v hribih.
Naj povem, da me na Gorjancih moti to, da ni razgleden.
Sicer imam gozd izredno rad, ampak jesensko drevje, ovito v meglo, me sploh ne privlači.
Res.
Niti najmanj.

Ko je sneg, je drugače.
Ampak tokrat snega še ni bilo.

Kakor koli že, na Mokrem polju sem obrnil in se odpravil proti Sevnici.
Na Lisco.
Tam še nisem bil in misel, da končno stopim na znani posavski vrh, me je privlačila od trenutka, ko sem se spomnil nanj...

In tako sva odšla - k vasici Breg, ki je služila kot najino izhodišče.
Porezen bo pač počakal na kakšen drug dan...

Stara domačija nad vasico Breg.

Lisca je lep, razgleden vrh, t.i. Jurkova pot pa se vije skozi prijetne košenice, gozdove in vasi.

Še posebej na poti človeka prevzame vas Razbor, kjer med drugim deluje tudi edina dekliška komuna Don Pierina v Sloveniji - šola življenja (vas Razbor je bila sicer leta 2008 izbrana za najlepšo hribovsko vas; razgledi za cerkvijo sv Janeza Krstnika so izjemni in tudi sama vas je na splošno res lepo urejena).

Za cerkvijo na Razborju.

Vasica Razbor.

 Na poti je kar nekaj mest, kjer se človek lahko spočije; ena izmed takih točk je tudi pri cerkvi Sv. Jošta nad Razborjem, kjer popotnika pričaka kar nekaj lesenih klopi in miz - mesto je popolnoma primerno za prvi napad na hrano v nahrbtniku. :)


Od cerkvice Sv. Jošta pa se začne pot zložno vzpenjati; tu je potrebno kar nekaj kondicije, kajti sam vzpon se ne prekine z nobeno ravnino, kaj šele s kakšno dolinico...
Ampak ni sile.
Tako kot drugi, sva tudi midva kaj kmalu prišla na precej vetrovni vrh Lisce in se nato mimo vremenskega radarja spustila do Tončkovega doma na zasluženo malico.

Vrh Lisce.

Če je na vrhu ob najinem prihodu precej pihalo in se sonce navkljub delni jasnini ni in ni hotelo prikazati izza oblakov, se je medtem, ko sva v domu čakala na naročeno hrano, popolnoma zjasnilo in vrh se je odel v prijetne zimsko-jesenske barve; sonce naju je potem spremljajo vso pot nazaj do najinega izhodišča.
Domov grede sva celo nabrala nekaj kostanja, ki sva ga nato zvečer spekla - a je bil v redu?
Ne, ni bil.
Bil je super! :)

Na poti proti cerkvici Sv. Jošta.

Kekec. :)

Tako.

Ker se bliža smučarska sezona, bo treba pripravljalno v kratkem še skočiti na bližnje vrhove; kondicije na smučišču nikdar ni preveč...
Sploh pa sem za to sedaj še bolj motiviran kot pa kdaj prej...
Razlog?
K2 RAYGUN 2012/2013, 159 cm. :)
Iiii-haa! ;)

Vtisi: BREZ MUJE SE ŠE ČEVELJ NE OBUJE.

Iskanje Ludvika II. Bavarskega in originalnih Mozartovih kroglic.

Salzburg.
Mozart, sol, Mozartove kroglice...
Slednje sem poskusil tako originalne, kakor tudi "ponaredke" (takšne se dobi tudi v naših trgovinah...).
Ugotovitev?
"Ponaredki" so za moje pojme po okusu boljši.
Stvar okusa pač...

Mesto je definitivno preveliko za obdelati v enem dnevu in za moje pojme premalo za dva dni (definitivno priporočam nakup Salzburg Card-a, ki ti nudi v paketu javni prevoz in ogled skoraj vseh znamenitosti mesta).
Ker tista najcenejša kartica velja 24 ur od ure nakupa, sva jo naslednji dan porabila še za obisk Hellbrunn-a, ki se nahaja nekaj kilometrov ven iz samega Salzburga.
Poletna palača v kateri je prebival nadškof Markus Sittikus (1612-1619) in vrt okoli nje, sta polna vodnih trikov - definitivno priporočam ogled; z njega boste prišli nasmejani in mokri.

Mozart te spremlja na vsakem koraku;
tokrat v obliki grafita v enem izmed podhodov.

Hohensalzburg; 900 let stara utrdba je poleg Mozarta,
drugi najbolj znani simbol mesta.

V utrdbi je med drugim na ogled tudi Muzej lutk in marionet.

Izmed vseh atrakcij sva si za ogled izbrala tudi
Muzej naravoslovja in tehnologij.

Izključno z vodo gnano gledališče premikajočih in igrajočih se lutk,
ki predstavljajo mesto v malem.

Hellbrunn je bil namenjen igri in uživanju.
Letna palača je polna poslikav, umetelnih predmetov in cerkvenega blišča. 

Čas resnično beži, ko gledaš lepe stvari.
Tisti dan se je ura hitro bližala enajsti dopoldne, tako da sva jo dokaj hitro pičila naprej, proti gradovom Ludvika II. Bavarskega.
Živel in umrl je v skrivnostnih okoliščinah, tako kot je tudi sam predvidel...

Prvi dan sva si ogledala Herrenchiemsee - grad na otoku sredi jezera, ki je, čeprav nedokončan, sila podoben Versajski palači v Parizu. Sam ogled gradu je voden, okolico si lahko obiskovalec pogleda sam.

Replika Versajske palače, čeprav nedograjena,
še vedno dokazuje, da človeške želje nimajo meja.

Na otoku sva kupila t.i. partnersko Mehrtagesticket - kartica je veljavna eno leto od nakupa in omogoča enkratni ogled  40-ih bavarskih znamenitosti, med drugim tudi prej omenjeni grad.
Blišč, zlato, slikarske in kiparske umetnine, brokat svila, porcelan... vse to kaže svet, ki ga običajni Zemljani ne poznajo, svet, kjer postane jasno od kod toliko bitk za oblast...

Kakor koli že, čas je bil tudi tokrat najin sovražnik.
Ker sva morala tisti dan prevoziti še cca 350 km, sva ob štirih že sedela ponovno v avto, ki naju je zapeljal v apartma na avstrijskem Tirolskem, kjer sva prenočila dve noči.
Bilsberg je prijeten kraj, nedaleč stran od ostalih dveh najbolj poznanih Ludvikovih gradov.

Linderhof naju je pričakal preoblečen v zimska oblačila;
fontane so bile izpraznjene, kipi, rože in ostale umetnine
pa že zaščitene in pokrite z lesenimi škatlami.

Čeprav sva v Linderhof prišla v oblačnem vremenu, zunanje fontane pa so že bile pripravljene na zimo, se je dan prav lepo prevešal v sončno popoldne, tako da sva po ogledu že užila morje sončnih žarkov, ki so naju spremljali še do tretjega Ludvikovega gradu.

Pravljični grad, ki ga vsi najbolj poznamo iz sestavljank, je bil ob pol dveh popoldne popolnoma razprodan za tisti dan. Smola v najboljšem pomenu...
Ampak navkljub temu sva ravno zaradi Mehrtagesticket, vseeno  dobila karti za ogled gradu; ostala množica pričakujočih turistov te sreče žal ni imela.

Vse kar jim je ostalo, da so se sprehodili do Marienbrucke in si to arkitekturno čudo, ki ga je Ludvik opremil in okrasil s podobami iz Wagnerjevih del, ogledali samo od daleč.

Iz Marijinega mostu (Marienbrucke) je pogled na grad najlepši.
Tu se je trlo turistov, vsak si želi namreč vsaj enkrat uzreti podobo,
ki nas spremlja že od mladih let.

Tako.
Vreme sva imela za oglede lepo.
Celo pravljično, če si lahko dovolim malo olepševanja... :)

V nedeljo, ko sva že zgodaj zjutraj zapustila svoj dvodnevni dom, naju je sicer zbudilo jasno vreme, vendar naju je potem skoraj vso pot domov pral orkanski dež.
Ampak dežela, ki sva jo zapuščala, ni dovolila slabe volje.
Vse, kar sva doživela, je ostalo točno tam, kamor je bilo zapisano - v srca dveh popotnikov, ki sta 1. november preživela malo drugače.