Iskanje Ludvika II. Bavarskega in originalnih Mozartovih kroglic.

Salzburg.
Mozart, sol, Mozartove kroglice...
Slednje sem poskusil tako originalne, kakor tudi "ponaredke" (takšne se dobi tudi v naših trgovinah...).
Ugotovitev?
"Ponaredki" so za moje pojme po okusu boljši.
Stvar okusa pač...

Mesto je definitivno preveliko za obdelati v enem dnevu in za moje pojme premalo za dva dni (definitivno priporočam nakup Salzburg Card-a, ki ti nudi v paketu javni prevoz in ogled skoraj vseh znamenitosti mesta).
Ker tista najcenejša kartica velja 24 ur od ure nakupa, sva jo naslednji dan porabila še za obisk Hellbrunn-a, ki se nahaja nekaj kilometrov ven iz samega Salzburga.
Poletna palača v kateri je prebival nadškof Markus Sittikus (1612-1619) in vrt okoli nje, sta polna vodnih trikov - definitivno priporočam ogled; z njega boste prišli nasmejani in mokri.

Mozart te spremlja na vsakem koraku;
tokrat v obliki grafita v enem izmed podhodov.

Hohensalzburg; 900 let stara utrdba je poleg Mozarta,
drugi najbolj znani simbol mesta.

V utrdbi je med drugim na ogled tudi Muzej lutk in marionet.

Izmed vseh atrakcij sva si za ogled izbrala tudi
Muzej naravoslovja in tehnologij.

Izključno z vodo gnano gledališče premikajočih in igrajočih se lutk,
ki predstavljajo mesto v malem.

Hellbrunn je bil namenjen igri in uživanju.
Letna palača je polna poslikav, umetelnih predmetov in cerkvenega blišča. 

Čas resnično beži, ko gledaš lepe stvari.
Tisti dan se je ura hitro bližala enajsti dopoldne, tako da sva jo dokaj hitro pičila naprej, proti gradovom Ludvika II. Bavarskega.
Živel in umrl je v skrivnostnih okoliščinah, tako kot je tudi sam predvidel...

Prvi dan sva si ogledala Herrenchiemsee - grad na otoku sredi jezera, ki je, čeprav nedokončan, sila podoben Versajski palači v Parizu. Sam ogled gradu je voden, okolico si lahko obiskovalec pogleda sam.

Replika Versajske palače, čeprav nedograjena,
še vedno dokazuje, da človeške želje nimajo meja.

Na otoku sva kupila t.i. partnersko Mehrtagesticket - kartica je veljavna eno leto od nakupa in omogoča enkratni ogled  40-ih bavarskih znamenitosti, med drugim tudi prej omenjeni grad.
Blišč, zlato, slikarske in kiparske umetnine, brokat svila, porcelan... vse to kaže svet, ki ga običajni Zemljani ne poznajo, svet, kjer postane jasno od kod toliko bitk za oblast...

Kakor koli že, čas je bil tudi tokrat najin sovražnik.
Ker sva morala tisti dan prevoziti še cca 350 km, sva ob štirih že sedela ponovno v avto, ki naju je zapeljal v apartma na avstrijskem Tirolskem, kjer sva prenočila dve noči.
Bilsberg je prijeten kraj, nedaleč stran od ostalih dveh najbolj poznanih Ludvikovih gradov.

Linderhof naju je pričakal preoblečen v zimska oblačila;
fontane so bile izpraznjene, kipi, rože in ostale umetnine
pa že zaščitene in pokrite z lesenimi škatlami.

Čeprav sva v Linderhof prišla v oblačnem vremenu, zunanje fontane pa so že bile pripravljene na zimo, se je dan prav lepo prevešal v sončno popoldne, tako da sva po ogledu že užila morje sončnih žarkov, ki so naju spremljali še do tretjega Ludvikovega gradu.

Pravljični grad, ki ga vsi najbolj poznamo iz sestavljank, je bil ob pol dveh popoldne popolnoma razprodan za tisti dan. Smola v najboljšem pomenu...
Ampak navkljub temu sva ravno zaradi Mehrtagesticket, vseeno  dobila karti za ogled gradu; ostala množica pričakujočih turistov te sreče žal ni imela.

Vse kar jim je ostalo, da so se sprehodili do Marienbrucke in si to arkitekturno čudo, ki ga je Ludvik opremil in okrasil s podobami iz Wagnerjevih del, ogledali samo od daleč.

Iz Marijinega mostu (Marienbrucke) je pogled na grad najlepši.
Tu se je trlo turistov, vsak si želi namreč vsaj enkrat uzreti podobo,
ki nas spremlja že od mladih let.

Tako.
Vreme sva imela za oglede lepo.
Celo pravljično, če si lahko dovolim malo olepševanja... :)

V nedeljo, ko sva že zgodaj zjutraj zapustila svoj dvodnevni dom, naju je sicer zbudilo jasno vreme, vendar naju je potem skoraj vso pot domov pral orkanski dež.
Ampak dežela, ki sva jo zapuščala, ni dovolila slabe volje.
Vse, kar sva doživela, je ostalo točno tam, kamor je bilo zapisano - v srca dveh popotnikov, ki sta 1. november preživela malo drugače.

Postojnska jama.

Na morju pa tokrat res ni bilo nič kaj prijetno; bilo je oblačno, na čase je celo malo zahladilo, v glavnem, bilo je že lepše in boljše.
Sva imela pa zato mir in čas zase to pa tudi ni kar tako.
Pa še šipek sva nabrala... :)

Z Vesno sva se tokrat odpravila na Crveni Vrh, kjer imajo njeni starši skozi jesen in zimo ter dobršen del pomladi, najet apartma.
Lokacija je lepa, pogled na Piranski zaliv pa tudi naredi svoje, tako da je vse skupaj, tako pod črto, čisto v redu (še posebej, če v obzir vzameš malo morje kolesarskih steza, ki se vijejo okoli Crvenega Vrha...).

Vreme ni bilo ravno presežek... :)

Se je pa konec tega "vikend skoka" na morje zaključil čisto nepredvideno: po dvajsetih ali celo več letih, sem se (vsaj jaz) zopet popeljal z železnico po Postojnski jami.

Jama je lepa, točno taka, kot jo imam v spominu, a vse skupaj je dosti bolj skoercializirano; pač so tisti "zlati" socialistični časi, ko se je še gledalo na turista, kot na gosta in ne kot na vir zaslužka, minili.

Predvsem npr. me je zbodla v oči hitrost, s katero so nas popeljali skozi jamo.
Mimo t.i. "zavese", vlakec sploh ni zmanjšal hitrosti, s katero bi omogočil obiskovalcem jame, da bi lahko vsaj za trenutek občudovali ta biser narave...
Kje pa!
V bistvu je bilo celo tako, da tujici sploh niso dojeli in zaznali, da so se peljali mimo enega izmed najlepših delov jame...

Ampak tako pač je.
Čas je denar in tu ni kaj več reči...

Nekakšne gužve niti ni bilo...

Strnem lahko edino tako, da je bil izlet vreden svojega denarja (še posebej, ker sva z Vesno prišla v jamo z otroško karto, za kar mi še dandanes ni jasno po kakšnem ključu in naključih sva jo dobila...).

Ampak saj veste - podarjenemu konju se ne gleda v zobe. :)


Bom videl kako bo za "krompirjeve počitnice", ko planirava obiskati bavarske gradove...
Mogoče ima pa usoda tudi tam pripravljeno kakšno presenečenje za naju.
Bog si ga vedi... :)

T.S.

Krn (2.244 m)

Hribi jemljejo svoje.

Tokrat več, kakor pa sva bila pripravljena dati, a tako pač je v življenju...

Na letošnji (zaenkrat) najvišji vzpon sva krenila iz planine Kuhinja.

Bilo je težavno.

Sam vzpon namreč...

Bila sva zelo utrujena, kajti vse skupaj sva vrgla v okvir letošnjega PRH 1.3., večdnevno nočno pohajkovanje po festivalskem prizorišču pač terja svoj davek...

A roko na srce, vseeno je bilo prijetno. 

Vzpon sva si oba želela opraviti.

Predvsem zato, ker je zaradi del v najinem stanovanju, hribolazenje postalo izjema in ne pravilo.

Na vrhu Krna se sicer nisva kaj dolgo zadržala, kajti cel vrh je bil prekrit s kozjimi iztrebki, vohanje le-teh pa je kar precej pokvarilo sicer dokaj razgleden vrh, ki pa se je tokrat žal počasi a vztrajno ovijal v oblake.

Iz doma na Krnu sva nato po dokaj hitri malici in pijači, kmalu pičila nazaj v dolino.

Bil je izlet, ki sva si ga oba močno želela, bila je Jakobova pot, ki se je tu končala.

Na Krnu.

Za dež prehitra.