Gorjanska avantura.

Žled je naredil takšno škodo, da je joj.
Na Dolenjskem sicer malo manj, drugje pa je stvar katastrofična.
Po ocenah je žled samo v teh dneh poškodoval toliko dreves, kakor prej v 50 letih skupaj.
Pristojna državna ministrstva pravijo, da je škoda tisočletna...
Opustošenih je več kot 50% slovenskih gozdov.

Z Vesno sva se odpravila na Gorjance.
Kam drugam niti ni varno iti.
Vse škriplje, poka in se lomi.
Gorjanci so sicer najhujšemu ubežali, a vseeno se tudi tu in tam vidi, kaj lahko naredi sneg in žled.

Bilo je dokaj solidno jutro; sem ter tja sončni žarki, malo je sicer pihalo, ampak za na pot ne preveč.
In sva šla.

Tokrat sva krenila iz smučišča.
Žal se je veter kaj kmalu obrnil in začelo je prav po sibirsko pihati.
Mraz mi je rinil pod kožo in kot za stavo sem opogumljen s sončnimi žarki windstoper pustil doma.
Kakšna napaka...

Sicer sem imel rezervnih oblačil, tako da sem uspel zdržati do Gospodične, ampak kakšen kilometer dlje proti Miklavžu pa je postalo vse skupaj preveč.

Začelo me je zebsti in zavoljo zdravja sva tokrat Trdinov vrh pogledala samo iz daljave.
Obrnila sva nazaj in se v Domu na Gospodični pogrela s kapljico domačega žganja, nato pa jo smuknila nazaj v dolino, dričajoč po spolzkem snegu.

In to ravno pravi čas, kajti kakšnih sto metrov pred avtom je začelo deževati, dež pa je ponehal šele pozno v noč.

Proti Gospodični.

Gradiški krog.

Prvi pravi sneg.
Tale zima čisto preveč varčuje s snegom.
In ker v hribe v takem ravno ne hodim, je gradiški krog čisto dovolj, da se predam belini.

Pričakoval sem kar precejšen mraz (še posebej zaradi jutranjih ur), ampak gaženje skozi pol metra celca in jasno nebo, je kmalu začelo terjati svoj "davek".
Mic po mic in kmalu sem bil skoraj samo v spodnji termo majici.

Ker pa vseeno ni bilo za pretiravati (termometri so namreč navkljub toplemu soncu kazali nekaj pod ničlo), sem pač skakal iz windstoperja ven in not.

Kakorkoli že, naredila sva solidne štiri kilometre, utrujena pa sva bila kot, da bi jih najmanj dvajset.
Sneg je bil težek in ne-pomrznjen, hoja po njem pa precej naporna; tudi okoliška drevesa so počasi začenjala izgubljati proti snegu... veje so se že nevarno upogibale pod težo le-tega.

Zima je lepa, ampak ko pokaže zobe pa včasih pokaže vse, kar lahko stori in zna.
In to je včasih res hudo.

Ampak tako pač je.
Vsak letni čas ima svoje muhe in zakaj jih ne bi imela potlej tudi zima?
Tako ali tako nimamo tu kaj spremeniti...
In hvala bogu, da je tako, kajne?

Proti Gorenjemu Mokremu polju.

Katschberg in Turracher Hohe.

Nastanjena sva bila pod Osojščico (Gerlitzen Alps).
Zakaj?
Zato, ker sem pač naivno mislil, da bo zadosti snega, ki ga pa potem seveda ni bilo.
Itak.

In tako sva se pač dnevno vozila na ostala smučišča, ki so imela to srečo, da jih je narava obdarila z malo več snežne odeje, kot pa so jih videla malo nižje ležeča.
Turracher je bil v redu, Katschberg pa je z vremenom in urejenostjo prog absolutno zmagal.

Sam sem sezono začel na popolnoma novi opremi:
svoj stari Nidecker sem zamenjal za K2 Ray Gun (rocker-flat-rocker), iz Burtonovih vezi sem prešaltal  na K2 Formule pa tudi bootse imam sedaj trše; odločil sem se za Northwave Legend.
Za freeride so slednji sicer malce trdi (takrat jih na vrhu sicer malce popustim), za carving pa so naravnost fenomenalni.

A vse le ni bilo teko tekoče... :)

Prvi dan sem bentil, da se je kar iskrilo.
Da bom vse skupaj nazaj odnesel in podobno.. :)

Drugi dan, ko sem se na novo opremo malce bolj privadil pa je stvar postala popolnoma drugačna.
Itak.
Ray Gun se pač obnaša popolnoma drugače kot pa Nidecker, ki je v globalu carving board.
In temu primerno je potrebno prilagoditi tudi tehniko.
In s tem seveda tudi samo-obnašanje. :)

V glavnem, sezona se je začela in to je tisto, kar je tudi najbolj pomembno.
Yii-haa!

A1 na Katschbergu.